PD Pošte in Telekoma Ljubljana

English
Navigacija
Poštarski dom na Vršiču
Okno v Prisojniku
Jesen na Vršiču
Ruska kapelica
Ajdovska deklica
Dom je ODPRT

Delovna akcija markacistov in vodnikov: Vršič-Prisojnik, 3. julij 2010

Slovenski hribi in gore postajajo vedno bolj priljubljena destinacija tako slovenskih ljubiteljev gora, kot tudi obiskovalcev iz sosednjih ter tudi bolj oddaljenih držav. Za varno hojo pohodnikov po planinskih poteh in njihovo srečno vrnitev, skrbimo člani Odsekov za planinske poti v planinskih društvih, ki so zadolžena za vzdrževanje posamezne planinske poti. Planinsko društvo Pošte in Telekoma Ljubljana skrbi za urejenost treh lažjih poti v okolici Ljubljane ter 8 zahtevnejših na območju Prisojnika, Razorja in Vršiča.

Tako kot vsako leto, smo se tudi letos pred pričetkom glavne sezone za hojo v gore, člani Vodniškega odseka in člani Odseka za planinske poti dogovorili za skupno akcijo na poteh v območju Prisojnika. V petek po službi, smo člani Odseka za planinske poti zbrali vso potrebno opremo, od barv, motorne žage do sekire in se z avtomobili odpeljali do prelaza Vršič. Od tam smo pot nadaljevali peš do Poštarskega doma na Vršiču, kjer nas je že pričakala nasmejana oskrbnica. Po odlični večerji je sledil kratek sestanek s člani Vodniškega odseka, na katerem smo se dogovorili kako bo potekalo delo naslednji dan. Nato smo si ogledali zanimivo predstavitev slik z odprave na Elbrus, ki se je je udeležil Ivan Trampuž iz Planinske skupine Pošte in Telekoma Nova Gorica. Glede na to, da se je bilo potrebno naslednji dan že zelo zgodaj podati na pot, smo se kar hitro odpravili k počitku na skupnih ležiščih.

V soboto zgodaj zjutraj so se na pot prvi odpravili alpinisti Vodniškega odseka, z nalogo pregledati stanje zelo zahtevnih poti, ki iz različnih smeri vodijo proti vrhu Prisojnika. Člani Odseka za planinske poti pa smo se okoli sedme ure pripravili za delo na Južni poti proti sedlu Mlinarica, kjer se ločita poti na Razor in na Prisojnik skozi Zadnje okno. Skupino štirih članov sva, prvič po opravljenem izpitu za markacista PZS, vodila Mitja Štajduhar in jaz. Z delom na poti naj bi nadaljevali tam, kjer smo končali leto poprej in predvsem osvežili Knafeljčeve markacije ter pot očistili vegetacije, ki jo je začela preraščati. Razdelili smo si opremo, ki jo markacisti potrebujemo za svoje delo, pospravili malico, ki nam jo je pripravila oskrbnica in po njenem nasvetu v nahrbtnike naložili še dodatne plastenke vode.

Kmalu po odhodu iz Poštarskega doma je zazvonil telefon: »Jure, po pol ure hoje vas bodo na poti pričakala podrta drevesa, ki jih je letošnjo zimo odnesel plaz«, ki je že napovedoval, da bomo morali na delu poti, ki smo jo uredili že lansko leto, opraviti še dodatno delo. Po prihodu k plazu, kjer se je pod gruščem še vedno topil sneg, ki je povzročil razdejanje na poti, smo morali najprej poiskati pot pod kupom podrtih dreves, nato pa smo se takoj lotili dela. Mitja je z motorno žago poskrbel, da smo pot lahko očistili debel in vejevja, nato pa smo jo iz obeh smeri tudi dodatno označili, saj je bil dostop poti med drevesa, zaradi plazu dodobra zakrit. Po dobri uri dela smo zadovoljni z narejenim nadaljevali pot, misleč, da smo že iz hudega in da bo delo od tu naprej potekalo po planu, vendar smo kmalu ugotovili, da temu ne bo tako. 

Po desetih minutah hoje, smo prišli do hudourniške grape, kjer je voda spodjedla del poti in je ostala le neprehodna navpična stena. Po posvetu smo se odločili, da bomo pot speljali po strugi hudournika navzgor in nato na primernem mestu, skozi nizke borovce izsekali čim krajšo pot nazaj na staro pot. Mitja se je takoj lotil dela z motorko, ostali pa smo na novo nadelano pot očistili ter s smernimi puščicami in lomljenimi črtami označili nov potek poti. Proti koncu akcije smo nepričakovano tudi dobili potrditev, da je bilo delo opravljeno dobro. Dohitela nas je namreč skupina petnajstih Čehov, ki so bili na poti na Razor in so z novim delom poti, kljub kar zajetnim nahrbtnikom, opravili brez težav.

Zaradi nenačrtovanih dodatnih del, smo do odseka poti, kjer naj bi letos začeli markirati, prispeli šele okoli dvanajste ure, ko je sonce vedno bolj pripekalo. Kljub dodatnim plastenkam vode, nam jo je začelo kmalu zmanjkovati in ko smo bili prepričani, da bomo morali z delom počasi končati, je za nas poskrbela kar sama gora Prisojnik. Ob poti smo prišli do izvira čistega in ledeno mrzlega potočka, kjer smo si napolnili prazne plastenke, na kratko odpočili in nabrali moči še za zadnji vzpon do sedla. Zadovoljni z opravljenim delom, smo se na bližnjem snežišču, ki ga prečka pot na Razor, okepali in se nato odpravili nazaj proti Poštarskemu domu.

Po dobrih desetih urah dela na poti in srečni vrnitvi brez poškodb nazaj v dom, smo s člani Vodniškega odseka izmenjali informacije o stanju poti in zadovoljni ugotovili, da so vse pregledane poti v dobrem stanju. Delovno akcijo, na kateri je sodelovalo 11 planincev, ki je skupno opravilo 117 prostovoljnih delovnih ur, smo ob prijetnem vzdušju in ob dobrem kosilu končali ter se poslovili od Prisojnika. Vsem, ki se boste podali na naše poti na Prisojnik, želimo srečno hojo in obilo užitkov, seveda ob obveznem obisku Poštarskega doma na Vršiču, kjer vas z veseljem pričakujejo.


Jure Dobnik