Odsek za varstvo narave - Galerija

Kje je Mišja dolina in Kobilji curek?

Mnogi udeleženci izleta PD Pošte in Telekoma Ljubljana (zbralo se nas je preko 30) so se spraševali kje je ta, po imenu nenavaden konec Slovenije. Ko smo se v nedeljo, 29. maja 2011 peljali iz Ljubljane proti Turjaku in Trubarjevi Rašici, je postalo jasno, da bo to nekje v Občini Velike Lašče.

Sončna nedelja je bila kot nalašč za sprehod po naravi in odkrivanje lepot narave; še posebej pa Kobiljega curka in Mišje doline, ki je omejena s kra­ji Knej, Kar­lo­vi­ca, Pod­str­mec in Rob.

Avtobus nas je odložil sredi vasi Rob, kjer nas je sprejela ga. Metka Starič - naša vodička, sicer pa  direktorica Par­nasa, za­vod za kul­tu­ro in tu­ri­zem iz Ve­li­kih Lašč. Po prijaznem uvodu ob jutranji kavici in pecivu v prostorih Parnasa, nam je predstavila območje Mišje doline.

Svoj razlago jo pričela s trditvijo domačinov, da je območje Mišje doline »od Je­ri­na do Šte­fi­na«. Je­rin je do­ma­či­ja v Pod­strmcu, pre­den se ce­sta dvig­ne v Lu­žar­jev breg in na­prej pro­ti Blo­kam, Šte­fi­no­va doma­či­ja pa je v Pod­hoj­nem hri­bu, bli­zu Roba, pre­den se ce­sta dvig­ne v sme­ri pro­ti Za­po­to­ku in Ku­rešč­ku.

Gre za šti­ri kva­dratne ki­lo­me­tre eko­loš­ko po­mem­bne­ga ob­moč­ja, ka­terega mokrotni trav­ni­ki so zelo bo­ga­ti z red­ki­mi rast­lin­ski­mi in ži­val­ski­mi vr­sta­mi. Reka Ra­ši­ca s svo­ji­mi pri­to­ki ob več­jih de­žev­jih, zla­sti spom­la­di in je­se­ni, pre­sto­pi bre­go­ve in voda se raz­li­je po moč­vir­nih trav­ni­kih. S tem trav­ni­ki prev­za­me­jo vlo­go na­rav­nih za­dr­že­val­ni­kov in tako raz­bre­me­ni­jo po­ži­ral­ni­ke v vasi Po­nik­ve, ki ne mo­re­jo spro­ti od­va­ja­ti velike ko­li­či­ne vode. Prav ti trav­ni­ki, kjer in­ten­ziv­no kme­to­va­nje ni mo­go­če, so po­mem­bna za­to­čiš­ča za šte­vil­ne red­ke in ogro­že­ne vr­ste. Pomembno pa je, da kmet­je na teh trav­ni­kih ko­si­jo en­krat let­no, in to ved­no po 15. ju­li­ju, s či­mer ohranjajo živ­ljenj­ski pro­stor šte­vil­nim rast­lin­skim in ži­val­skim vr­stam. Posebej je treba poudariti štiri vrste mesojedih rastlin (dolgolistno rosiko, okroglolistno rosiko, alpsko mastnico in malo mešinko) in številne druge iz družine orhidejevk, ki so predstavljene tudi v filmu Rdeči seznam. Tega smo si ob povratku s poti do Kobiljega curka tudi ogledali.

Ga. Metka nam je razložila tudi možne izvore imena Miš­ja do­li­na. Ker je v oko­li­ci de­lo­va­lo ve­li­ko mli­nov, je ena od raz­lag, da je ver­jet­no ime do­bi­la po mi­ših, ki so red­ne sprem­lje­val­ke kra­jev, kjer je do­volj hra­ne. Druga razlaga pa je navaja, da je dolina dobila ime po cisterjanskih menihih, ki so davno tega upravljali na tem območju.

Ob Metkinem opisu celodnevnih ogledov smo ugotovili, da nas čaka zelo pester dan. Najprej smo se iz središča vasi Rob peš odpravili do gozdnega rezervata Kobilji curek, ki je največji dolenjski slap. Slap se nahaja na potoku z istim imenom, najdemo pa ga čisto na koncu grape. V višino meri 30 metrov, nekako na sredi je manjša polica. Slap je dobil ime po skoraj vodoravnem curku vode, ko je davne dni furman v teh krajih počival s svojo kobilo. Okolica slapu je zanimiva tudi po pestri geološki sestavi. Samo območje slapu pa je pomembno tudi zaradi rastišča kranjskega jegliča (Primula carniolica), ki je endemična vrsta. Žal smo polni razcvet te rastline že zamudili, smo pa ob steni slapu, kot tudi višje ob potoku lahko opazovali rozete zelenih listov, ki so tedne pred tem nosile nežno vijolične cvetove.

Ob povratku v naselje Rob smo po Metkinem priporočilu budno spremljali vsak premik na bližnjem travniku. Tam se je že več kot teden dni zadrževala medvedka s tremi mladiči. Ker za medvedji rod še ni napočil čas kosila ali pa je bila naša prisotnost za kosmatince moteča, medvedje družine ni bilo na spregled.

Sonce je že pošteno pripekalo, ko smo se v hladu Parnasovih prostorov zbrali k ogledu kratkega 20-minutnega filma z naslovom Rdeči seznam. Domiselno izpeljan scenarij filma govori o štirih vrstah mesojedih rastlin, ki rastejo na območju Mišje doline. Ravno v tem času je začela poganjati alpska mastnica, ki smo jo imeli priložnost opazovati tudi v živo, saj je zgodnje poletje čas, ko se bujno razrašča na mokrotnih travnikih.

Naš naslednja točka ogleda je bila vas Selo pri Robu, kjer je stičišče evropskih peš poti E6 in E7. V prijetni leseni planinski koči so uredili bivak z več pogradi, kjer lahko evropohodniki prespijo. Ključ za bivak dobijo v bližnji hiši, kjer skrbijo za urejenost prostora. Morda je kdo od udeležencev dobil idejo za kakšen nov pohodniški cilj (hoja po Evropski pešpoti).

Ogledali smo si tudi rimske zaporne zidove - claustre. Postavili so jih Rimljani v 3. in 4. stol. z namenom zaščite pred vdori Zakarpatskih plemen. Vodička nas je povabila, da se udeležimo organiziranega spomladanskega ali jesenskega pohoda ob teh zgodovinskih zaščitnih točkah.

Našo pot smo nadaljevali peš po Rutarski planoti do vasi Dednik. Na kmetiji odprtih vrat smo bili deležni rimskega kruha in enolončnice gospe Zofije in zanimive pripovedi gospodarja Igorja. Postanek pod energetsko močno češnjo je bila posebna izkušnja. Zaselek s par hišami in posebnim mirom je bil pravi balzam za dušo.

Po vrnitvi na avtobus smo se zapeljali do zaselka Zgonče in se peš odpravili do cerkvice sv. Primoža in Felicijana. Notranjost cerkvice je vsakega drugače nagovorila; predvsem pa smo se vsi čudili starosti fresk, ki jih skromna cerkvica ima. Cerkev je na vzpetini, kjer se odpirajo čudoviti razgledi na vse strani.

Našo pot smo nadaljevali do Lužarjev - vasi, ki je na nek način meja med Notranjsko in Dolenjsko. V poznem srednjem veku so bili gospodarji tega ozemlja stiški menihi. Čez Lužarje je vodila važna srednjeveška tovorna pot, ki je povezovala Stično in Oglej. Prav na vrhu vasi je križ in rimski mejnik, cestni rondo in mlaka s klopjo. Tu je bilo od davnine križišče in počivališče za številne trgovce. Namen našega obiska Lužarjev pa je bil med drugim ogled zbirke starih predmetov, ki je last domačina Janeza Adamiča. Navdušeni smo bili nad njegovo gostoljubnostjo in  preprostostjo; v senci mogočne lipe smo z veseljem prisluhnili njegovi pesniški izpovedi. 

Ob povratku proti vasi Rašica smo se ustavili še za dva ogleda; za ogled najstarejšega kozolca na Slovenskem (dvojni toplar se nahaja na Škuljevi domačiji v vasi Kaplanovo) in za ogled rastišča mesojedih rastlin (v vasi Logarji in tik ob cesti Knej-Karlovica). Moč bi bilo videti dolgolistno rosiko (Drosera anglica), okroglolistno rosiko (Drossera rotundifolia) in alpsko mastnico (Pinguicula alpina) in malo mešinko (Utricularia minor). Obdobje rasti alpske mastnice je bilo na vrhuncu, zato smo si njeno lepoto pridno beležili v fotoaparate. Za ostale tri vrste mesojedk bo potrebno več sreče prihodnjič.

Pozno popoldan smo z ogledi zaključili in se od gospe Metke poslovili. Sklenili smo, da s v ta konec Slovenije gotovo še vrnemo.

Zapisala: Martina Šuštar Marn
Foto: Stane Tomšič