PD Pošte in Telekoma Ljubljana

English
Navigacija
Poštarski dom na Vršiču
Okno v Prisojniku
Jesen na Vršiču
Ruska kapelica
Ajdovska deklica
Dom je ZAPRT

BENEČIJA, 18.11.2012 - skupaj s PD PT Ljubljana

Ime izhaja iz časov Beneške republike, ki je Nadiške doline imenovala Sclavonia zaradi »slovansko« govorečega prebivalstva; Sclavonia Veneta pomeni dobesedno Beneška »Slovenija«. Pozneje je ime obveljalo tudi za Terske doline in Kobariške vasi. V preteklem stoletju so Italijani ustvarili skovanko Venezia Slavia, ki pa ni dolgo trajala, saj ozemlje nima imena po Benetkah (Venezia), pač pa po Benečiji (Veneto); razen tega je »Slavia« samostalnik (pomeni »ozemlje Slovanov«) in ne more biti prilastek drugega samostalnika. Zato je bil sprejet naziv Slavia Veneta, ki naj bi pomenil Ozemlje Slovanov v Benečiji, a lahko bi pomenil celo Slovansko ozemlje Venetov. Da ne bi prišlo do nesporazumov, je bilo v zadnjih časih sprejeto ime Slavia Friulana, torej Slovansko ozemlje v Furlaniji. Včasih se tudi sliši poimenovanje Slavia Italiana, ki je pa etimološko napačno, saj sta »slovansko ozemlje v Italiji« tudi Tržaška in Goriška pokrajina.

Omembe vredno je, da domačini imenujejo svoje ozemlje enostavno Benečija, pa naj govorijo slovensko, italijansko ali furlansko

Beneška Slovenija zavzema gričevje južnih Julijskih Predalp med Čedadom in Matajurjem in sestoji iz Nadiških dolin, Terskih dolin in treh vasi na Slovenskem; včasih se prišteva Beneški Sloveniji tudi Rezija.
Nadiške doline (lokalno Nediške doline, furlansko Vals dal Nadison [vals dal nadizòn], it. Valli del Natisone [vali del natizòne]) so porečja štirih rek: Nadiže (it. Natisone [natizòne]), Aborne (it. Alberone [alberòne]), Kozice (it. Cosizza [kozìca]) in Arbeča (it. Erbezzo [erbèco]).

Terske doline (furlansko Vals dal Tôr [vals dal tor], it. Valli del Torre [vali del tòre]) so porečja reke Ter in njenih manjših pritokov.

Del Beneške Slovenije, ki danes pripada Sloveniji, je sestavljen iz vasi Borjana, Breginj in Livek v občini Kobarid.

Rezija leži severno od Beneške Slovenije, pod Kaninom, a se ji večkrat prišteva prav zaradi prisotnosti slovensko govorečega prebivalstva. 
Več o Benečiji in njenih prebivalcih si lahko preberete na: http://sl.wikipedia.org/wiki/Bene%C5%A1ka_Slovenija
Mi smo se tokrat skupaj z našimi planinci iz Ljubljane podali mimo Robiča do Štupce (Stupizze), kjer smo se po gozdni poti povzpeli do prve značilno terasaste vasice Arbeč (Erbezzo). Na obrobju vasi smo nadaljevali naprej do Gorenje vasi (Goregnavas), ki je tako kot vse vasice precej zapuščena. Od tu pa smo se povzpeli še do njihove vaške cerkvice Sv. Štandrež (Sv. Andreas). Iz Arbeča do tu smo več ali manj hodili po tlakovani poti, ki je bila prvotno glavna povezava med temi vasmi. Sedaj jih povezuje ozka asfaltna cesta. S Sv. Štandreža smo se spustili proti vasici Čarni varh (Montefosca), ki je bila nekoč ena izmed večjih vasi z okoli 700 prebivalci, danes pa šteje le še dobrih 40 duš. Najmlajša pa jih šteje že več kot 20 let. S Čarnega varha vodi asfaltirana ceste preko Lubije na našo stran v Robidišče, mi pa smo se po tlakovani poti spustili nazaj na izhodišče. Tudi ta pot je v preteklosti služila kot glavna dostopna pot iz doline.
Značilno za vse vasi v Benečiji je, da so hiše grajene v terasah, med njimi so ozke, komaj prehodne uličice. Bogate so s tipično arhitekturo in hišami z ganki (kot je bil pri nas Breginj), pa tudi narečje Beneških Slovencev je svojstveno. Del naše skupine se je v Čarnem varhu zapletlo v razgovor z domačinom in nam je v ušesu prav prijetno zadonela narečna beseda.
Žal je v teh krajih iz leta v leto manj ljudi, vedno več pa je tudi hiš ki propadajo. Nekoliko oživijo le ob koncu tedna im med počitnicami. Potres, leta 1976 je še pospešil, da so ti prijetni ljudje odšli v dolino za kruhom, le redki se vračajo nazaj. Tisti pa, ki ostajajo v teh lepih a odročnih krajih, gojijo še naprej svojo narečno besedo in tudi napisi v teh krajih ostajajo dvojezični. 
Z našim potepanjem po Benečiji smo okusili vsaj kanček njene lepote, ob našem obisku pa so vsaj za trenutek malo oživele. Tudi Matajur pa se nam je ta dan kazal v malo drugačni podobi, s svojim zahodnim ostenjem, ki se strmo spušča proti Robiču in Nadiški dolini.
Več si lahko preberete in ogledate tudi na:  www.pdrustvo-ptlj.si/?tip=drustvo&pod=galerije&id=276


Tekst in fotografije: Darinka Gaberščik