PD Pošte in Telekoma Ljubljana

English
Navigacija
Poštarski dom na Vršiču
Okno v Prisojniku
Jesen na Vršiču
Ruska kapelica
Ajdovska deklica
Dom je ZAPRT

Izlet Planinske skupine Novo mesto na Ojstrnik (2.052 m) - nedelja, 9. september 2012

Izlet Planinske skupine Pošte in Telekoma Novo mesto na Ojstrnik, 2.052 m

Vremenarji so za dogajanja tam pod in nad oblaki rekli, da bo v soboto in nedeljo sončno in zelo primerno za izlete v visokogorje. Takšne napovedi pač ni prezreti, zato smo se planinci kar hitro zmenili, da gremo na predvideni izlet na Ojstrnik v Karnijskih Alpah v nedeljo, 9. septembra 2012. Ta dan pa je bil kot nalašč tudi za enega od najljubših dolenjskih opravil - trgatev ali pa za kakšen izlet na morje. Eni sem, drugi tja, eni pa ...... nikamor, zato je bila udeležba na našem izletu skromnejša, kot smo želeli in pričakovali. Ob 7. zjutraj se nas je na parkirišču pri piceriji Era v Mačkovcu zbralo šest korajžnih in odločnih. Jože in Luka, Mateja in Ivan ter Marica in Andrej pa še psička Lora, ki ji korajže tudi ne manjka, če je pa kriza pa brž v naročje. Kombi je bil tudi že pripravljen, zato smo zložili nahrbtnike in palice v prtljažnik ter posedli. Od tistih bolj resnih vzponov smo Dolenjci kar precej oddaljeni, zato smo takoj krenili, jutranjo kavico ali sok pa odložili za kasneje.

Nebo je bilo brez oblačka in tudi sonce je že prijetno grelo, po dolincah pod Hmeljnikom, sv. Ano in Medvedjekom pa so se še zadrževale meglice. Na višjih legah ceste pa smo v daljavi že kmalu videli tudi s soncem obsijane vršace. Na kratko smo se ustavili le v Voklem, za tisto kavico in sok seveda.

Stavbe in nadstrešek na meji v Ratečah še vedno stojijo. A je to ostalo za vsak slučaj, če nam EU ne bo več všeč? So bili včasih varuhi meje kar zoprni pri brskanju po prtljažnikih in kakšnih skritih kotičkih. Se je kar veliko zgodb napletlo v zvezi s švercom. Pri vožnji čez mejni prehod v Ratečah ter po ovinkasti cesti do Trbiža so se misli nehote vrnile v 70. leta prejšnjega stoletja. Ali smo res tako daleč hodili po kavbojke, kavo in pralni prašek pa kakšno igračo za povrhu? Takrat so bile stojnice v Trbižu, kamor smo nosili prešvercane dinarje, še pod polivinilnimi strehami, domov smo nosili pa wc papir pa pralni prašek pa kavbojke pa kakšno "micko". Je bila približno tako okrogla, kot so današnji robotski čistilci, le da je bila še brez baterij in brez pameti.

V Ukvah malo za Trbižem smo zavili na desno ter po ozki in ovinkasti cesti kakšnih 6 km prišli do parkirišča na višini 1200 metrov. Z vmesnim postankom smo bili na poti kar nekaj čez 3 ure. Še teniske dol pa čevlje gor, voda je, malica je, nahrbtnike na ramena, palice v roke, še preštejemo se. 1, 2, 3, 4, 5, 6, aha, 7. Vsi smo! Gremo!!!

Na Ojstrnik so z južne strani tri poti, ena je čez preval Pleccia in mimo kapelice Marije Snežne, ena čez planino Lom in ena čez Bistriško planino, vse tri pa se časovno dosti ne razlikujejo. Odločili smo se za pot čez Bistriško planino. Po od hudourniških voda precej razbrazdani serpentinasti makadamski cesti smo se kar hitro dvigovali. Na razpotju, kjer je postavljena nova, a še neodprta planinska koča Nordio, nas je tabla za »Monte Osternig« usmerila zadaj za kočo in čez hudourniško grapo v gozd. Le kakšnih 20 minut naprej pa sta nas tabli vabili v dve gostilni, vsaka z reklamo za svoje pivo, izbrali smo pot levo in prišli na planino Lom .... tam pa ugotovili, da na vrh pravzaprav pelje ona druga pot .... na desno. Zveni precej znano, ne? Časovno smo zaradi tega zgubili kakšnih 10 minut, naprej pa ni bilo več težav, ni bilo nobene table več.

Hoja v zavetju smrekovega gozda je bila prav zdravilno prijetna, po kakšnih 40 minutah se je gozd razredčil, pred nami pa je bila s soncem obsijana Bistriška planina, obsežna s travo porasla površina, na višini okoli 1700 m. Se je takoj videlo, da so se znali lastniki te planine že pred časom daleč nazaj pametno dogovoriti, planšarske koče so postavili na sedlu vse skupaj, vsa ostala površina pa je namenjena paši. Krav na planini ni bilo več, kravjeki pa so pričali, da so v pašnem obdobju kar številne. Še največ jih je bilo prav po naši poti.

Je prelepo, da bi ne uživali malo na soncu, smo kar popadali na travo pa tudi čas je že bil za kakšen prigrizek in čaj. Bodo nahrbtniki malo lažji in bo šlo navzgor hitreje. Iz Bistriške planine sta na vrh Ojstrnika dve poti, tokrat smo izbrali desno, je na internetu zapisano, da je položnejša in razglednejša. Prvo na začetnem delu še kar drži, kasneje pa ..... Drži pa tisto o razglednosti, saj se je pod nami kmalu pokazala Ziljska dolina v vsej svoji lepoti in obsežnosti, na drugi strani pa je v ospredju svojo podrto steno razkazoval Dobrač. Se je pa na vzhodnem grebenu pot kar pošteno postavila pokonci. Smo malo grizli kolena, smo. Tu pa tam so se sončile kakšne rožice ali zapozneli svišči.

"Ma, smo zmahali, juhuhu!" bi rekli naši prijatelji Primorci. Smo tudi mi na Ojstrnik prišli malo zmahani in malo manj nas je tudi prišlo gor. So psičko Loro bolele tačke. Tako je rekel Ivan. Na vrhu Ojstrnika poteka tudi meja med Avstrijo in Italijo. Ja, je tam zgoraj tudi en velik spomenik "dobrososedskim" odnosom. Ubogi vojaki, ki so v takšnih luknjah živeli in krvaveli ter umirali za neko oblast tam daleč na jugu.


"Ko mi na Ojstr'k pridemo, ta liepe Ziljanke vidimo,
pa lepe so tud' Uk'lce, ki 'majo krive cok'lce,
še lepši so Rožankice, ki 'majo dovge jankice,
najlepše so Ziljankice, ki 'majo kratke jankice."


To pesem, ki priča o sredinskosti in razglednosti z Ojstrnika, saj opevana dekleta pripadajo dvema dolinama na severu in eni na jugu, je kot svojo najljubšo pel Mihal Pipp, po domače Zotlarjev, čevljar in eden bolj znanih pevcev iz Bistrice ob Zilji, po njegovi napovedi pa sta besedila in napeve Ziljske doline zapisala Oskar Dev in France Marolt.

Z vrha smo se na Bistriško planino spustili po drugi poti, ki je prav tako zelo razgledna le da na južno stran. Ves čas smo pod seboj videli vso obsežnost Bistriške planine, med planšarskimi kočami pa videli tudi tisto gostilno. Prav pred njo je stalo nekaj avtomobilov, ki so se pripeljali po cesti iz Bistrice ob Zilji. Proti vzhodu sta se v prvo vrsto postavila Gorjanski vrh in Veliki Kopinj, za njima levo pa je greben Karavank in desno Julijci. Tam proti jugu čez Kanalsko dolino pa so se kot malo gnezdece na vrhu grebena razkazovale božjepotne Višarje, zadaj za njimi pa svoje severno ostenje naša Jerebica.

Spet polnoštevilni smo se spustili po poti iz planine in nato po cesti navzdol do parkirišča, šlo je hitreje pa tudi kolena niso več tako trpela. Nad cesto smo opazili zanimivo žično ograjo, ki varuje, da nam kakšen kamen ne prileti na glavo. Za vsak primer pa smo vseeno malo pospešili.

Smo pred odhodom še malo pobrskali. Ja, kaj vse smo še našli v nahrbtnikih, štrudelj pa cviček pa kava, tista ta kapucinasta.

Smo doživeli ene res lepe kraje. Krajinska imena imajo še vedno slovenski zven, čeprav jih pišejo v tujem jeziku. Dolinza, Dobrawa, Goriane, Jesero, Tschelo, Dobratsch, ... Kaj sosedom pomeni Osternig ali Oisternig, ne vem, tudi dvomim, da tistim, ki so ta imena potujčili, kaj pomeni. Da pa ima Ojstrnik za nas kar več pomenov pa ni nobenega dvoma. Je tam gori zagotovo ojstra zima pa ojstra trava, še kosa je morala biti ojstra, da je tisto ojstro travo rezala pa tudi skale so ojstre, kar smo pa tudi sami skusili.

Andrej Z.