PD Pošte in Telekoma Ljubljana

English
Navigacija
Poštarski dom na Vršiču
Okno v Prisojniku
Jesen na Vršiču
Ruska kapelica
Ajdovska deklica
Dom je ZAPRT

Po grajski učni poti 20. 4. 2018

Pohod po Grajski učni poti je bil predviden za mesec Marec. Zaradi zapoznele zime in obilici snega, ki je prekrival poljano, smo ta pohod izpeljali dne 20.04.2018.

Sončen topel pomladni dan, je bil kot naročen za pohode v naravo. Zbrali smo se pri zidanici zakoncev Mušič na Tanči gori, in se od tu odpravili na cca 10 km dolgo pot. Sprva nas je pot vodila med vinogradi do gozdne makadamske poti do označene poti, ki večji del poteka po gozdu. Na markirano pot smo stopili nekoliko pozneje.

Na markirani poti je kar nekaj postojank, vrednih postanka in ogleda. Prva taka je bila pri Francoski jami. To je v bistvu manjše brezno, ki pa ima zanimivo zgodbo. Leta 1809 so Francozi zasedli slovenske pokrajine, med njimi tudi Belo krajino. Ljudstvo prišlekov ni rado sprejelo, saj so Francozi uvedli zelo strog zakon, ki je grozil s smrtjo vsakomur, ki bi karkoli ukradel. Nekateri možje so lovili francoske vojake in jih mučili. V Obrhu so nekoč ulovili nekaj vojakov in jih nato zvezane vrgli v kraško jamo nad Obrhom. Mimo je šel grajski hlapec, zaslišal iz jame glasove in jim podal drevo s prisekanimi vejami, ki so služile kot stopnice. Po njih so Francozi splezali iz jame, zato se ta kraška jama še vedno imenuje - Francoska.

Naslednja postojanka je Izvir Kotel. Pred desetletji se je tukaj pasla živina, ki je potrebovala tudi vodo. To so pastirji našli v izviru Kotel.

Pohod nadaljujemo po gozdni poti do izvira Sela. Le-ta se imenuje po vasici Sela z lesenimi hišami, ki naj bi po ljudskem izročilu stala na ravnici. Vaščani so se odselili na bližnje Zapudje, kjer so imeli boljše življenjske pogoje. Po pripovedovanju so tam hodili roparji, rekli so jim tudi Hajduki, ki so ropali in požigali hiše, zato so se morali preseliti. Danes je pri Selih velika lovska preža, solnica, pa tudi steljnik. Preden so Obršani dobili vodovod, so v izviru napajali živino, na steljniku pa so jo pasli.

Naslednja postojanka so ostanki porušene cerkve sv. Petra, ki so jo vaščani obnovili. Ponovno so postavili kamniti oltar, dodali križ in zvonec, postavili kamniti križev pot in ob oltarju vklesali v kamen zaveznika sv. Petra. Ob našem obisku sta domačina obnavljala križ in zvonec, ter pripravljala okolico za obred sv. maše, ki naj bi bil čez nekaj dni.

Na poti smo prišli do kraja Oberlinec. To je manjše vinogradniško območje med Obrhom in Zapudje je tudi lepa razgledna točka.

Znova smo stopili na gozdno makadamsko cerkev, ki nas je pripeljala do pokopališča s cerkvijo svetega Petra na Zapudju. Cerkev je bila porušena v času vojne in pred desetletjem obnovljena. Dodali so ji zvonik in ob tem lepo uredili pokopališče. Tu je tudi spomenik padlim borcem-vaščanom, ki so jih leta 1942 pobili italijanski vojaki, ob tem pa so še požgali vas Zapudje.

Z makadamske ceste smo stopili na gozdno pot, ki nas je vodila do vasi Obrh. Vas ima dolgoletno zgodovino, saj je bil omenjen že leta 1427, kot last celjskih grofov. V vasi stoji cerkev Sv. Lovrenca, pozidana že v sedemnajstem stoletju. Zvon nosi letnico 1677. Cerkev je bila zaradi požara in zoba časa večkrat obnovljena.

V vasi je tudi izvir Obrščice,, ki leži pod previsno steno, od koder je izhodišče za Grajsko učno pot. V preteklosti je bil Obrški zdenec zelo pomemben za življenje vaščanov. Nekoliko naprej od samega izvira je bilo perišče in malo naprej še napajališče za živino, ki danes sameva. Vseeno pa je izvir še zlasti zanimiv za biologe in botanike, ki preučujejo rastlinstvo in živalstvo, saj ob potoku gnezdijo race, številne ptice – tudi vodomec je tukaj doma – v vodi pa so ribe, žabe in tako dalje.

S klopmi in mizami je poskrbljeno za utrujene pohodnike in za tiste, ki radi samo uživajo v lepem pogledu na cvetoči skalnjak, ki v vsakem letnem času pokaže drugačno podobo. Do leta 2002 je bilo tukaj vaško smetišče, a so ga vaščani s trudom počistili in uredili v prijeten kotiček. Tu smo tudi sami posedeli in se nekoliko okrepčali iz zaloge nahrbtnika.

Na poti nas je čakala še zadnja postojanka Grad Turn. Do nje smo prišli po senčnatem kolovozu, ki mu dajejo senco akacijeva drevesa in grmi. Levo od poti se začne pobočje, ki se dviga višje v gozdno območje, desno pa se širijo travniki med Obrščico in Podturnščico, ki izvira pod gradom Turn. Na terasi blizu Breznika pri Dragatušu so grofje Semeniči v 14. st. sezidali stolpast grad Turn. Imel je zelo veliko lastnikov. Prvotni večnadstropni stolpasti stavbi z obzidanim dvoriščem in okroglim obrobnim stolpom so v 17. st. prizidali dvonadstropno krilo, ki se je s starejšim jedrom oklepalo majhnega notranjega dvorišča. Grad je danes razvalina, nekoč pa je gospodoval nad lepim dragatuškim poljem. Ohranjenih je še več gotskih arhitekturnih členov, tj. vhodni portal in okna s kamnitimi obrobami. Pod grajskim pobočjem sta nekoč delovala mlin in žaga, a danes ju tam ni več. V bližini je bilo tudi bogato arheološko najdišče.

Čakala nas je še pot do našega izhodišča. Po štirih urah prijetne hoje smo zaključili prijetno pot. Sledilo je še okrepčilo, klepet in druženje.

Novo mesto: 21.04.2018                                        Vodenje, slika in besedilo: Anica Mušič