PD Pošte in Telekoma Ljubljana

English
Navigacija
Poštarski dom na Vršiču
Okno v Prisojniku
Jesen na Vršiču
Ruska kapelica
Ajdovska deklica
Dom je ZAPRT

Šavnik- 19.5.2019

Nedeljsko jutro, 19.05.2019 je kljub ne preveč obetavni napovedi napovedovalo, dokaj lepo vreme. Že v Bohinjski Bistrci, kjer so si naši planinci privoščili prvo jutranjo kavico, nas je skozi oblake pozdravilo jutranje sonce in obsijalo okoliške vrhove.

Za tem smo se zapeljali z avtobusom do Soriške planine, od tam pa smo se po gozdni cesti napotili do Bačarskega sedla, kjer je stičišče poti, ki so prepredena na vse strani pod okoliškimi vrhovi. Prav tu je v preteklosti potekala Rapalska meja z Italijo. Iz tega obdobja so tu ostali lepo ohranjeni bunkerji, kasarne in nič koliko oskrbovalnih poti (muletjere).

Pred nami je bil najtežji del vzpona a smo ga brez težav zmogli ob občudovanju avriklja in svišča, ki sta bila v polnem razcvetu. Med njimi pa se je bohotilo še drugo spomladansko cvetje. Ljubitelji cvetja so imeli kaj videti.

Ko smo z malo truda prisopihali na vrh, smo kljub slabim razgledom na višje ležeče vrhove, imeli razgled vsaj proti dolini in Baško grapo. Od zahoda pa so se že kopičili novi oblaki, ki so dali slutiti, da nam bodo dežniki v nahrbtnikih prišli prav. A glavni cilj – vrh Šavnika smo dosegli v dokaj lepem vremenu. Do Bačarskega sedla smo se vračali po isti poti, za tem pa smo se po stari vojaški transportni napotili proti Petrovemu brdu. Na Kovcah, kjer ima domačim svojo lovsko postojanko nas je vreme že pričelo opozarjati na poslabšanje. Prav kmalu so nam prišli prav dežniki v nahrbtnikih. V dolino smo se še naprej spuščali po lepi vojaški poti do domačije v Hobi. Ime se je ohranilo še iz časov, ko so te kraje naselili Tirolci. To so bile posamezne raztresene domačije iz katerih so kasneje nastale vasi in zaselki. V teh krajih je še veliko Nemških priimkov in krajevnih imen. Tudi v pogovornem jeziku je veliko besed, izpeljank iz nemškega jezika.

Ob povratku v dolino smo srečali tudi več ostankov vojaških utrdb (kasarn). V teh krajih je bilo zaradi meje zelo veliko vojske. Kljub temu je prav tu bilo zelo razširjeno tihotapljenje, ki je domačinom pomagalo, da so lažje preživeli številčne družine. Delo je bilo zelo nevarno, veliko se jih s teh poti ni vrnilo nazaj varno domače zavetje. Po tej poti tudi vsako leto v juniju tečejo maraton štirih občin.

Tako smo prišli do Podbrda, prenehalo pa je tudi deževati. Pri cerkvi sv. Miklavža v Podbrdu smo si ogledali še spomenik delavcem, ki so se ponesrečili na Primorski strani pri gradnji Bohinjskega predora. Tu je tudi staro vaško jedro z Jakovkno hišo, ki je spomeniško zaščitena. Preden so se naši planinci poslovili od Baške grape, smo se še okrepčat s toplo malico, za tem pa si ogledali še rastišče kratkodlakave popkorese, ki v tem času v polnem razcvetu. Popkoresa je endemit, poznana rastišča so le v Podbrdu, na območju Porezna in v Bohinju.

Čeprav nam je ob povratku v dolino nekaj časa nagajal dež, smo preživeli lep nedeljski dan v krajih, ki veliki večini niso najbolj znani. Nadejam se, da se bodo naši planinci še vrnili v te kraje.

 

Fotografije, besedilo: Darinka Gaberščik