PD Pošte in Telekoma Ljubljana

English
Navigacija
Poštarski dom na Vršiču
Okno v Prisojniku
Jesen na Vršiču
Ruska kapelica
Ajdovska deklica
Dom je ZAPRT

Uršlja gora 15.junij 2019

»Gr«ta na Uršlo«:

Na prelepo soboto v junijuvsmo se odpravili na vzhod, na eno koroških gorskih lepotic, Uršljo goro oziroma Plešivec (1.699 m).

Odpeljali smo se do Kotelj, kjer sta nas pričakala Vojko kot prva violina in Janez kot druga naše poti, ki sta se nam pridružila na jutranji kavici. Skupaj smo se peljali do Ivarčkega jezera, ki je s svojimi 633 metri nadmorske višine najnižje ležeče alpsko jezero. Malo smo se razgledali, Vojko pa je v prijetni koroški šprahi navrgel lokalne zanimivosti. Nato pa pot pod noge po sprva Železarski poti do travnika Jurčka, pa nekaj minut po makadamu in zavijemo na Grofovsko pot, ki se bojda tako imenuje po grofu Turnu, če je res tu pohajal, se pa ne ve. Zdaj zagrizemo v strmino, cik-cak skozi borov gozd do zapuščene logarske bajte. Sledi kratek počitek in okrepčilo v »bifeju pod jelko«. Iz Vojkovega nahrbtnika pa krepčilna napitka, da gre lažje tja do prvega in dalje strmo do drugega križa. Se malo nadihamo in proti vrhu »Uršike« najvišjemu vrhu pogorja Plešivec in zadnjo goro v nizu Karavank. Ime Plešivec je dobila po sivem apnenčastem vrhu med gozdnatimi pobočji gore, saj iz doline izgleda kakor pleša, ime Uršlja gora pa ima po poznogotski cerkvi sv. Uršule, ki krasi njen vrh. To je najvišje ležeča cerkev v Sloveniji, edinstvena cerkev iz leta 1602, za katero so napravili načrt kar kmetje sami, saj so bili prepričani, da podokriljem sv. Uršule nikoli ne bo manjkalo kruha, mošta, dobrote, volne in prave krščanske vere. Grajena je iz apnencev in dolomitov, vmes pa so plasti skrilavcev in laporjev s prelepo skodlasto streho, notranjščina je skromna in priča o izvirni ljudski gradnji. V oltarju nas pozdravi v sredini sv. Uršula z devicami, prelep poznogotski kip, na vsaki strani jo spremljata baročna kipa sv. Petra in Pavla. Nad cerkvijo je televizijski oddajnik in planinski dom, kjer se okrepčamo z okusnimi koroškimi dobrotami kot so obara pa zravn žganki (žganci), povitneki (zavitki), Kvočevi (kločevi) nudlni (štruklji). Vse naokoli nas pa razgledi na; mežiško, mislinjsko, šaleško, dravsko dolino; Peca, Olševa, Raduha, Menina planina. Nekateri še po zaslužen žig v Dom na Uršlji gori in že se vračamo, čeprav bi se najraje ulegli na travnik posut s pogačicami, ki so prava paša za oči, pa kaj, ko je treba dalje do jelenovega pašnika, kjer se je menda Uršuli noga vdrla v skalo in še dandanes je v skali luknja v obliki njene noge. Legenda priča, da kdor stopi vanjo, ne bo več čutil bolečin v nogah (škoda k je samo legenda). Pa se poraja vprašanje, kako bi nogo spravil v luknjo? Saj gre, se pa tudi pripeti, da potem ven le ne gre prav zlahka. Pa tudi edina legenda o Uršiki ni: saj so Štajerci trdili, da je prišla na goro po njihovi strani, saj se pri njih vidijo odtisi klečanja sv. Uršule na skali. Korošci pa so trdili, da je prišla po njihovi strani, saj je bila na tem mestu skala tako mehka, da se ji je noga ugreznila vanj; le kdo bi vedel kaj bolj drži. Mi pa dalje, ena skupinica z Vojkom čez drn in strm po breg; druga pa z Janezom po bolj lagodni poti v isto smer, vmes še postanek pri idilični hiški, dalje do izvira, kjer se prileže požirek bistre vode in dalje do do Luž in Naravskih ledin. Od tu z avtobusom nazaj v Kotlje še na pokušino Kotuljske kiseve vode, kot so ji včasih rekli domačini in je bila znana kot namizna mineralna voda v restavracijah v Celovcu, Gradcu in Dunaju, kjer so prodajali celo v lekarnah. Pravijo, da jo je pil tudi sam Franc Jožef in je le zato tako zdrav in čil kljuboval visoki starost Sedaj pa je ostala Kotuljska slatina, tako značilnega okusa in vonja, ki smo jo z veseljem poskusili in nekateri tudi domov prinesli. Tudi stavba Rimski vrelec nasproti izvira, kjer je bilo v 19. stoletju celo letovišče s kopališčem, sedaj kljubuje le še zobu časa.

Čas je za slovo, hvala Vojku in Janezu, ki sta nas vodila in nam z njuno »špraho« dan popestrila. Žal ni več časa, da bi šli še do muzeja slovenskega pisatelja Lovra Kuharja - Prežihovega Voranca – bomo pa doma v miru kakšno njegovo novelo, roman ali potopis prebrali.

Zdaj pa res lahko pa samo še rečemo: »prav l«po gleda Uršla dov na nas« ter se vrnemo domov.

 

Marina Pirš

FOTO:Danilo Cej