PD Pošte in Telekoma Ljubljana

Javorca in od Kobarida do Trnovega ob Soči
(10. avgusta 2019)
Navkljub številnim organizacijskim izzivom in iskanju pravih rešitev za realizacijo izleta, je Borisu tudi tokrat uspelo. Dan, ki ga je določil za obisk smaragdne reke – Soče, je bil sončen in kot naročen za pohod. Kot navadno, smo se zbrali na postajališča št. 32, od koder nas je proti Tolminu odpeljal izjemno udoben in razkošen avtobus. Število udeležencev je bilo omejeno z zmogljivostjo lokalnih »Shuttle Bus«-ov. Po zapolnitvi mest na prvem kombiju je bilo nujno odsloviti nekaj udeležbe željnih planink in planincev. Toda interes je bil velik in se je nabralo še za drugi kombi in še več. Toda žal, čez mejo 40 udeležencev nismo mogli, saj organizatorji prevoza do Javorce niso mogli zagotoviti več sedežev v »Shuttlih«.
Do Tolmina smo prišli hitro in brez večjih zapletov. Jutranjo kavo smo »preskočili«, ker smo bili dogovorjeni za start ob 9.00 uri. Zaradi dela na avtocesti je vožnja zahtevala več časa kot sicer in tako se nam je ob prihodu v Tolmin že mudilo. Shuttli so nas po ozki in vijugavi cesti varno odpeljali do izhodišča proti Javorci. Šele po izstopu iz vozil smo prav zares začutili kako je toplo in soparno. Po nekaj minutah hoje smo prispeli do cerkvice Sv. Duha (571 mnv) nad planino Polog. Tam nas je že čakal zgovorni lokalni vodnik in nas odpeljal v notranjost.
Cerkev je nastala kot spominska cerkev za padle vojake na Soški fronti. Zgrajena je bila med 1. marcem in 1. novembrom leta 1916, v času bojev na Soški fronti. Zasnoval jo je dunajski arhitekt, tedaj nadporočnik Remigius Geyling, avstrijski slikar in scenograf. Vodja del je bil madžar Geza Jablonsky, zgradili pa so jo prostovoljno vojaki 3. gorske brigade avstro-ogrske vojske oziroma različni mojstri, ki so se skupaj znašli na bojiščih Soške fronte. Spominska cerkev je zgrajena pretežno iz lesa: oltar, strop, podporni stebri in stene v katere so vžgana imena padlih vojakov (bilo naj bi jih 2.808). Ob vhodnih vratih je napis Ultra cineres hostium ira non superest ali Sovraštvo naj ne sega prek pepela umrlih.
Cerkev Sv. Duha od leta 2018 ponosno nosi znak evropske kulturne dediščine (ZED), s čimer se pridružuje 38 tovrstnim spomenikov v Evropi. V Sloveniji je med njimi še Bolnica Franja. Najvišje evropsko priznanje za skupno dediščino je Javorca prejela zaradi vrednot, ki jih predstavlja. Posvečena je padlim vojakom v 1. svetovni vojni, ne glede na njihov izvor in kulturo. S tem predstavlja vrednote kot so mir, človeško dostojanstvo, spoštovanje različnih kultur, veroizpovedi in narodnosti. Evropska komisija je z dodelitvijo znaka Javorco priznala kot kraj evropskega spomina in poudarila pomen miru. Na to opominja tudi napis: »PAX«.
Po prihodu v Kobarid smo se osvežili in pot nadaljevali pod vodstvom lokalnega vodnika. Joško Kodrmac nas je nasmejan pričakal pred kulturnim domom od koder smo se peš napotili proti Soči. Smaragdna reka je bila resnično videti čudovita. Toda navdušenje je kmalu splahnelo. Prijetno in osvežilno sapo je zamenjala popoldanska vročina in sopara. Nadelana planinska pot je bila prav dovolj daleč od vode, da njen hlad ni prišel do nas. Pot je bila večji del obsijana s soncem in sence dreves, so kot za nalašč bile nekaj metrov nad nami. Tako smo imeli občutek, da smo ujeti v neskončen pas sopare, ki je bila za pohodnike še kako moteča. Telesa so se pregrevala in moč je pojenjala. Lesene stopnice vdelane v klance so bile pika na »i«. Toda ob dobri volji in spodbujanju drug drugega, smo premagali tudi to pot, ki bi bila v dopoldanskem času verjetno zelo prijetna in lepa. Smo pač imeli smolo, da smo prišli na dan, ko je bila stopnja vlage v zraku izjemno visoka. Pa še popoldan.
Pot je bila za nami in z avtobusom smo se zapeljali do lokala pri Tolminskih koritih. Ričet s klobaso in sladica so bili nadpovprečno hitro postreženi. Še kako se je prilegla tudi hladna osvežilna pijača. Tako smo zaokrožili še en lep dan, ki se ga bomo spominjali vsak po svoje. Eni po Javorci in neskončnem trpljenju vojakov v 1. s.v., drugi po lepotah Soče.
Zapisal: Jožef Tišlarič
Fotografije: Danilo Cej