PD Pošte in Telekoma Ljubljana

English
Navigacija
Dom je ZAPRT

Lom je moj dom(1020m)

TEMATSKA POT LOM JE MOJ DOM, 24.10.2021

 

Planinci našega PD smo so se na jasno nedeljsko jutru spret odpravili odkrivat malo manj znane kraje na Tolminskem. Na Mostu na Soči smo se skupini iz Ljubljane pridružile še štiri Primorke in avtobus nas je po ozki in vijugasti cesti zapeljal v Tolminski Lom do turistične kmetije na Širokem, kje smo se lahko okrepčali z jutranjo kavo, preden smo krenili na pot. Prav na tej domačiji se tudi prične in zaključi tematska pot, po kateri smo se namenili. ( https://siroko.si/ )

Dan je bil prekrasen, s prelepimi razgledi na okoliške gore vse tja do Dolomitov in Karnijskih alp na zahodu. Na vzhodu so se razgledi zaključili z gorami nad Baško grapo. Široko slovi po lepih razgledih, prav tako je Široko lepo vidno tudi vseh gora na Tolminskem. Poleg zelo lepega vremena nam je ta dan postregel z zelo močnim in na trenutke mrzlim vetrom.

Od tu smo se najprej zložno spuščali proti Kanalskemu Lomu. Kmalu smo prišli do prve znamenitost, ki je omenjena na tej poti:

Marijina kapelica ( https://siroko.si/wp-content/uploads/2020/11/marijina-kapelica.pdf) Kapelico je okrog leta 1930 postavila družina iz bližnjega zaselka Široko v priprošnjo Mariji, saj je bilo v družini veliko bolezni in smrti otrok. Zaradi lepe lokacije je kmalu postala priljubljena med domačini. Po drugi svetovni vojni je eden od preživelih otrok prestal hude osebne preizkušnje, zato je v zahvalo kapelico obnovil.

Še naprej smo se zlagoma spuščali proti Kanalskemu Lomu. Deloma po kolovozu in med pašniki, deloma po cesti. V vasi smo se ustavili pri vaškem koritu, kjer v bližini teče eden redkih potočkov. Pokrajina v teh krajih je precej kraška zato se oba Loma še vedno srečujeta z velikim pomanjkanjem tekoče vode. Težavo rešujejo s kapnico, v sušnih obdobjih pa jim jo vozijo iz Mosta na Soči.

Korito (https://siroko.si/wp-content/uploads/2020/11/korito.pdf) Na območju Loma, ki je kraško, so izviri vode redki. Ob izvire so ljudje v preteklosti postavili zidana korita, ki so jih uporabljali predvsem za vsakodnevno napajanje živine, redko za pitno vodo in za pranje perila. Kjer ni bilo stalnega dotoka vode, so za napajanje živine uporabljali kale ali močila – večje naravne ali umetne kotanje z neprepustnim dnom, v katere ob padavinah ali ob manjših izvirih doteka voda in tam ostane. Za zbiranje pitne vode pa so domačije uporabljale vodnjake (šterne), v katere se je po lesenih žlebovih stekala padavinska voda s slamnatih streh hiš in gospodarskih poslopij. Danes so v Lomu ohranjena tri korita, dve v zaselku Potoki in eno pred Tolminskim Lomom. Včasih jih je bilo precej več. Ohranjenih je tudi nekaj močil. Posebej lepi sta obokani močili pri domačijah pri Martinu in Šavnu.

Par korakov naprej od korita smo si ob strugi potoka ogledali kamen, ki je v preteklosti služil za pranje perila.

Periunca ( https://siroko.si/wp-content/uploads/2020/11/periunca-in-kapelica.pdf) Ob bližnji strugi hudourniškega potoka je postavljen večji ploščat kamen. Na zunaj čisto navaden kamen ima pestro zgodovino in celo svoje ime – Periunca. V preteklosti je kamen služil v procesu izdelave lanenega platna, uporabljali pa so ga tudi pri pranju perila, od koder tudi ime. Kasneje so kamen uporabili za mostiček čez potok, danes pa spominja na pretekle čase.

Od tu smo na kratko skrenili iz krožne poti in ob cesti, ki pelje v Tolminski Lom ogledali kamnito kapelico

Kapelica Andreja Murovca ( https://siroko.si/wp-content/uploads/2020/11/periunca-in-kapelica.pdf) V bližini ob cesti stoji kamnito znamenje ljudskega umetnika Andreja Murovca iz leta 1872, ki je razglašeno za kulturni spomenik lokalnega pomena. Stranice so okrašene z reliefnima motivoma: na levi strani je angelska glavica in napis v domačem narečju, na desni pa motiv sv. Florijana, ki z vedrom gasi gorečo cerkev. Nad krovno ploščo je postavljena plošča v obliki hišice z reliefno podobo ženske, ki moli. Andrej Murovec (1815–1884) je bil kamnosek iz Kanalskega Loma, ki je v zadnjem obdobju svojega življenja postal ljudski podobar samouk in se ukvarjal tudi s preprostim kiparjenjem. Njegova glavna dela so bili nagrobniki, nekateri izmed njih so še danes na ogled pred župnijsko cerkvijo. Izdelal je tudi najmanj dva kipa: 125-centimetrski kip sv. Janeza Nepomuka je danes razstavljen v Tolminskem muzeju, manjši 77-centimetrski pa stoji v niši nad vhodnimi vrati cerkve v Kanalskem Lomu.

Vrnili smo se nazaj na lepo označeno pot in se povzpeli do gornjega dela vasi, kjer stojita poleg cerkve še dve znamenitosti.

Martinova domačija ( https://siroko.si/wp-content/uploads/2020/11/martinova-domacija.pdf ) Martinova domačija je ena najstarejših v Kanalskem Lomu. V preteklosti so se na kmetiji poleg kmetovanja ukvarjali tudi z drugimi dejavnostmi, zato so poleg stanovanjske hiše zgradili več gospodarskih stavb. V največji sta poleg stanovanjskih prostorov še hlev v spodnji etaži in skedenj nad njim. Od daleč je opazen stog, kozolec toplar, ki je bil zgrajen v 2. polovici 19. stoletja. V njem je bila v novejšem obdobju žaga, pred tem pa mlatilnica žita, zato je pod njim prostor, ki je imel napravo za vrtenje pogonske gredi mlatilnice žita. Zraven stoga stoji manjša stavba, ki je bila namenjena bivanju hlapcev in dekel. Nasproti stanovanjske hiše je najstarejša stavba domačije, zgrajena v 18. stoletju ali še prej, ki je bila najprej namenjena bivanju, nato pa so jo preuredili za druge namene.

Le streljaj naprej smo najprej šli mimo močila in se povzpeli so vaške cerkve sv. Primoža in Felicijana

Cerkev sv. Primoža in Felicijana ( https://siroko.si/wp-content/uploads/2020/11/cerkev-sv-primoza-in-felicijana.pdf ) Prva cerkev v Lomu je stala 500 metrov jugovzhodneje od današnje. Leta 1471 jo je posvetil ferentinski škof Andrej. Sredi 18. stoletja so premajhno cerkev nadomestili z novo na gričku sredi Kanalskega Loma. Gradili so jo od leta 1775 do leta 1791, o čemer pričata v podboj vhodnih vrat vklesani letnici.

Nagrobniki Na zidu pred cerkvijo, okrog katere je bilo do leta 1885 pokopališče, stojijo štirje nagrobniki, ki jih je v zadnji tretjini 19. stoletja izdelal ljudski kipar samouk Andrej Murovec. Najlepši nagrobnik, ki ga krasi 77-centimeterski kip sv. Jožefa, stoji danes v niši nad vhodom v cerkev, v Tolminskem muzeju pa je razstavljen 125-centimetrski kip sv. Janeza Nepomuka. Nagrobniki so kvalitetna kamnoseška in kiparska dela, na njih se ponavljajo reliefni motivi Križanega (samostojno ali z žanrskimi priprošnjiki) in angelskih glavic v školjčno dekoriranih lunetah, sicer pa se med seboj zelo razlikujejo po velikosti, obliki in motivih, kar priča o domiselnosti avtorja

Žal si notranjost cerkve nismo mogli ogledati, ker je bila zaprta. Odpravili smo se naprej do zadnjih hiš, kjer smo si ogledali

Arnejeva domačija ( https://siroko.si/wp-content/uploads/2020/11/arnejeva-kovacija.pdf ) Nadstropna stavba s strmo in deloma še skrilnato streho ter majhnimi kamnoseško obdelanimi okni z gladkimi podboji je po ustnem izročilu najstarejša stavba v Lomu in je razglašena za kulturni spomenik lokalnega pomena. Večkrat je bila dozidana, v svoji zgodovini pa je imela več funkcij, na kar nakazujejo tudi sledovi zazidanih vhodov.

Kmalu za tem smo zapustili cesto in se prek pašnika povzpeli do močila, kjer so se nam odprli razgledi na celotno pot, ki smo jo že prehodili in na s soncem obsijane gore vse tja do Dolomitov.

Močilo na Kalu ( https://siroko.si/wp-content/uploads/2020/11/mocilo-na-kalu.pdf ) Močilo v narečju pomeni mlako, ki se uporablja za napajanje živine, slovenska beseda zanjo je kal. Močilo na Kalu leži sredi pašnika, ki je od nekdaj v skupni lasti vseh domačij v Kanalskem Lomu. Včasih so vse slovenske vasi imele skupne pašnike, gozdove ali planine, vendar so jih konec 19. stoletja ponekod razdelili med posamezne kmetije.

Naša pot je zavila v bukov gozd, ki je žarel v jesenskih barvah. S soncem obsijane bukve in že odpadlo listje se je bahalo v nepozaben barvah, ki so nas spremljale vse do mejnega kamna. Tako smo uživali z opazovanjem narave, da smo se pozabili ustavite pri breznu v Špolah, katero si bomo lahko podrobneje ogledali prihodnjič, ko se bomo odpravili na drugi del te poti. Pred nami je bil le še ogled mejnega kamna.

Mejni kamen ( https://siroko.si/wp-content/uploads/2020/11/mejni-kamen.pdf ) Po izročilu je Lom dobil ime po hudem vetru, ki je lomil drevesa in tako na prej v celoti pogozdenem območju ustvaril jase, na katere so se naselili prvi prebivalci. Prva znana omemba vasi je v Urbarju posesti oglejskega patriarha na Tolminskem iz leta 1377, v katerem je v vasi Lom navedenih sedem kmetij. Lom je bil večino svoje zgodovine razdeljen med tolminsko in kanalsko oblast, zato še danes obstajata Tolminski in Kanalski Lom. Šele po drugi svetovni vojni sta se oba kraja združila v skupno krajevno skupnost v občini Tolmin. Meja med obema Lomoma je v zgodovini povzročila tudi preglavice, zato so jo leta 1738 dokončno uredili in letnico vklesali v kamen na meji med obema krajema.

Od tu naprej bi lahko nadaljevali naprej proti najvišjemu vrhu, mi pa smo se spustili do makadamske ceste, ki nas je pripeljala nazaj na Široko. Tu se je polovica udeležencev odločila, da smo v dolino sestopili peš, ostale pa je v dolino odpeljal avtobus. V preteklosti je bila ta pot glavna povezava med Mostom na Soči in Širokim, vodi pa mimo dveh kmetij t.i. Klohi. Na Mostu na Soči smo si še ogledali sotočje Idrijce in Soče ter se v Modreju pridružili ostalim pohodnikom.

Kljub zelo vetrovnemu in na trenutke mrzlemu vremenu smo preživeli lep dan v krajih, ki večini niso najbolj poznani.

 

Besedilo: Darinka Gaberščik

Fotografije: Darinka Gaberščik in Danilo Cel