Vodniški odsek - Galerija

SABOTIN

12.3.2023

Mala gora Sabotin se dviga na stičišču dveh držav – Slovenije in Italije. Dviga se med morjem in Alpami v objemu reke Soče in ima temačno preteklost, saj je tu potekal del Soške fronte. Prav na to goro smo se odpravili na, z vremenom obetajoče, nedeljsko jutro. Naša pot na Sabotin je bila severna smer z izhodiščem v Solkanu. Pot je v bistvu mulatjera, ki so jo zgradili vojaki za oskrbo Soške fronte. Pri tem so jim pomagale mule, zelo nezahtevne in hvaležne živali.

Sabotin je 609 m visok hrib. Pot na vrh je zmerno strma in šudrasta, zato je potrebno paziti, da so koraki res varni. Ob poti so nas spremljali prvi znanilci pomladi, kot so jetrniki, vijolice, cvetoče sadno drevje... Vso pot smo imeli čudovit razgled na smaragdno reko Sočo, okoliške hribe in po večini poti smo lahko občudovali goro Skalnico ali Sveto goro, ki je znano romarsko središče. Sem prihajajo verniki iz vse Slovenije in tudi drugih držav. Na vrhu stoji frančiškanski samostan s cerkvijo.

Po približno dveh urah hoje smo prispeli do vhoda prvih kavern na Sabotinu in nadalje do koče. Tu so se bile najhujše bitke v prvi svetovi vojni, zato je Sabotin prevrtan s številnimi vojaškimi rovi, kavernami in strelnimi jarki. Pod Sabotinom teče reka Soča nad katero se pne železniški most z največjim kamnitim lokom na svetu. Zgrajen je bil v času Avstro-Ogrske leta 1906, kot objekt za povezavo med Trstom in Dunajem.

Vrh Sabotina je odlično razgledišče na Julijce, reko Sočo, goriško kotlino, Kras, morje, Furlansko nižino... Tam nekje v ozadju je videti celo Tržaški zaliv.

Pri koči nas je pričakal lokalni vodnik in nas povedel po kavernah. Razložil nam je življenje vojakov in častnikov v teh prostorih. Razkazal nam je vlažna bivališča, prenočišča in opremo ter orožje, ki je na tej gori ostalo vse do današnjih dni. Med drugim smo se čudili kovaškemu orodju in razlagi, da je bil kovač obenem tudi zobar. Pri tem je uporabljal eno in edino orodje – klešče.

Po končanem ogledu sistema kavern, nas je v koči pričakalo kosilo. Po dobri hrani in pijači smo si ogledali še muzej, kjer je bilo razstavljeno orožje in oprema , ki so jo uporabljali vojaki in tudi njihova nepovabljena družba kot so divje koze, ujede, podgane...

V dobri uri in pol smo se po strmi južni in zelo šudrasti poti spustili do Solkana in se z avtobusom odpeljali proti Ljubljani zadovoljni, da smo dan aktivno preživeli.

https://www.rtvslo.si/prva-svetovna-vojna/:

»Danes si težko predstavljamo, da so boji soške fronte potekali na višini Krna, Mrzlega vrha, Batognice, Peskov in v hudih snežnih metežih s kupi snega, visokimi tudi več kot 15 metrov. Vsakdanjost soške fronte v dolinah je bila popolnoma drugačna od tistega v gorah, kjer je bil boj z naravo celo krutejši od spopada z nasprotnikom.«

Tekst: Ivica Vidmar

Foto: Danilo Cej