PD Pošte in Telekoma Ljubljana

English
Navigacija

EGIPT 2019 Objavljeno: pet, 13.12.2019

Popotovanje od faraonov do Beduinov - Egipt 2019

 

Planinsko društvo Pošte in Telekoma Ljubljana se tradicionalno vsako leto poda na daljše potovanje. Tokrat so nas poti vodile v Egipt, ki leži ob široki reki Nil, ujet med Sredozemlje na severu in črno Afriko na jugu. Kje naj začnem? Težko je zbrati vtise. Kaj smo prinesli s tega potovanja? Je to jutro na Nilu? Puščavsko zvezdnato nebo? Morda številni templji preteklih civilizacij, ki so vplivale tudi na to, kako danes živimo? Zibelka civilizacij na eni strani in puščava na drugi. Med njima črta - reka Nil. Dolga reka, ki je svojo pot utirala že pred 5000 leti in jo še danes.

 

Svoje popotovanje smo pričeli v Aleksandriji, sredozemskem mestu, ki povezuje naš evropski svet z Afriko. Mesto, kamor so odhajale Aleksandrinke, primorske žene in dekleta, ki so v Egiptu opravljale službe dojilj, hišnih pomočnic in vzgojiteljic pri bogatih egipčanskih in evropskih družinah. Trdnjava Quaitbey, ki stoji na temeljih svetilnika na Farosu, enem od čudes antičnega sveta, nas je popeljala v svet velikih arabskih osvajalcev in v čas velikih srednjeveških spopadov. Njeni mogočnosti se po robu postavi zgolj Aleksandrijska knjižnica. Na mestu antične je zrasla nova, sodobna knjižnica, ki bi jo lahko opisal samo s presežki. Neverjetna stavba, ki v sebi skriva ogromno količino gradiva. Gradiva, ki je spomin celotnega človeštva.

 

Pot nas je skozi prostrano Nilovo delto vodila do prestolnice, Kaira. Kaotična prestolnica, v kateri živi skoraj 20 milijonov ljudi, kar jo uvršča na seznam enega od desetih največjih mest na svetu. Lahko bi rekli, da to velemesto v sebi skriva več mest. Faraonski Kairo s piramidami v Gizi, islamski Kairo s svojimi mošejami in Saladinovo citadelo, krščanski koptski Kairo s svojimi cerkvami in sodobni Kairo z revolucionarnim trgom Tahrir, kjer se je razvila zadnja egipčanska revolucija. Mesto je verjetno najbolj znano po nekropoli v Gizi, kjer stojijo najbolj znane piramide na svetu, med katerimi izstopa velika Keopsova piramida. Piramida je edini preostanek sedmih čudes antičnega sveta, ki še stoji. S svojimi 145m in razgledom nad velemestom, ki se je počasi razširilo v puščavo in sedaj že s treh strani objema piramide, obiskovalec dobi občutek svoje majhnosti in se zave njene mogočnosti. Morda je bil ravno to namen velike gradnje, ki so jo začeli pred 4500 leti? Koptski Kairo predstavlja krščanski del mesta, katere cerkve in samostani, predvsem pa krščanska kultura in način življenja so preživeli praktično od prvih krščanskih skupnosti in še danes predstavljajo pomemben del prebivalstva Egipta.

 

Meni najbolj zanimiv del mesta je zagotovo islamski Kairo. Mestna citadela z mošejo kraljuje nad mestom in nudi neverjeten pogled, ki se širi do koder seže pogled. Zgradil jo je eden največjih muslimanskih vojskovodij Saladin, ki je bil poleg svojega kurdskega porekla, znan tudi po izrednem spoštovanju takratne Evrope. Stara tržnica Khan el Khalili, kjer se je nekoč končala legendarna trgovinska svilna pot, je še danes verjetno največja tržnica na svetu. Človek bi se lahko usedel v kakšno od starodavnih čajnic in cel dan le opazoval mestni vrvež, toda nas je že čakal vlak, da nas preko noči popelje daleč na jug, v mesto Asuan, kjer se začenja tista prava črna Afrika. Po reki Nil, ki je tam zajezena z obema asuanskima jezovoma, smo odpluli na otok File, kamor so ob pomoči Unesca preselili Izidin tempelj, da so ga obvarovali pred dvigajočo se gladino akumulacijskega jezera. Sledila je nočna vožnja še dalje na jug, vse do meje s Sudanom, kjer stoji najbolj znan egipčanski tempelj Abu Simbel. Spomenik velikemu Ramzesu II in njegovi lepi ženi Nafretite impresionira vsakogar. Ne le s svojo velikostjo, ampak tudi z neverjetno ohranjenostjo, kljub 3000 letni starosti. V Asuan smo se vrnili preko visokega Asuanskega jezu, sodobnega tehničnega čuda. Plovbo po Nilu smo nadaljevali do Kitchenerjevega otoka, kjer je danes čudoviti botanični vrt. Nadaljevali smo do nubijske obale Nila in se izkrcali v senci mavzoleja zadnjega velikega izmajilskega vodje Aga Khana. Prenočili smo v nubijski vasi, nato pa smo se podali v peščeno puščavo do zapuščenega koptskega samostana sv. Simona. Začutili smo pravo olajšanje, ko smo se vrnili iz vroče puščave in se vkrcali na faluke ter odjadrali po Nilu. Faluka je tradicionalna egipčanska jadrnica z latinskim jadrom, ki jih že stoletja uporabljajo za jadranje po vodah Nila. Nam ni bila samo prevozno sredstvo, ampak tudi jedilnica in prenočišče. Jadrali smo do sončnega zahoda, potem pa se zavili v spalne vreče in prespali noč zasidrani na samotni obali. Po krajšem jutranjem križarjenju smo se odpravili na ogled templja v Edfuju. Ta je znan kot eden od najbolje ohranjenih templjev, kar je posledica tega, da je tudi eden od najmlajših. Star je zgolj slabih 2200 let. Vsekakor pa je bilo vse skupaj zgolj priprava na ogled templja v Karnaku. Nekdanja prestolnica Egipta, Tebe, danes imenovane Luxor in eden od največjih tempeljskih kompleksov na svetu. Prvi del svetišča v kompleksu je starejši od 5200 let. Vsak vladar je želel dodati še večji in lepši del svetišča od svojega predhodnika. Če imaš kolikor toliko domišljije je sprehod skozi ostanke stebriščnih dvoran, dvorišč in obeliskov popotovanje skozi čas. Energije tega neverjetnega kraja ne morejo uničiti niti velikanske množice turistov, ki se zgrinjajo v kompleks. Skratka, ena od destinacij, kamor je treba vsaj enkrat v življenju.

 

Ko smo se drugo jutro prebudili na obali Nila, nas je čakal ogled Doline Kraljev. Kraj kamor so svoje grobnice umikali faraoni, da bi njihove mumije ostale večno skrite in ohranjene za posmrtno življenje. Preproste, v živo skalo vklesane stopnice nas po ozkih hodnikih vodijo do bogato okrašene in živo pisane sobane, kjer so nekoč ležale mumije velikih vladarjev. Večina jih je bila sicer oropana, vendar pa najdbe v grobnici manj pomembnega faraona Tutankamona dajo slutiti, kakšno neverjetno bogastvo se je skrivalo v njih. Ogledamo si tudi tempelj faraonke Hačepsut, ki je kot ena od redkih žensk vladala Egiptu. Našo pot smo mimo Memnonovih kolosov, velikih kipov, nadaljevali v letovišče Hurgada, ki je za nas pomenil velik civilizacijski šok. Iz dežele kakršno smo spoznali na naši poti, smo zavili v svet all inclusive hotelskih kompleksov. Od tam smo z letalom nadaljevali pot do drugega velikega letovišča Sharm El Sheika ob Rdečem morju.

 

Pristali smo na Sinaju! Pristali smo v Aziji. Sinajski polotok je pomenil tudi glavni cilj naše planinske poti. Naše izhodišče je bilo mesto Sveta Katarina, od koder smo se povzpeli na Mojzesovo goro. Preko granitnih skladov in prehodov preko polic smo se naglo vzpenjali vse do vrha, kjer stoji preprosta kapela. Sestop je potekal preko zložnejše poti okrog same gore. Okolica slovi po mnogih rastlinskih vrstah, ki so bolj tipične za Sredozemlje, kot pa za puščavski svet Sinaja. Morda so svojo pot v naravo našle z vrta samostana. Samostan Svete Katarine velja za najstarejši in nikoli osvojen krščanski samostan na svetu. Stoji na mestu, kjer naj bi Bog iz gorečega grma nagovoril Mojzesa naj se vzpne na goro, kjer bo prejel 10 zapovedi, ki predstavljajo temelje vseh predpisov v judovstvu, krščanstvu in islamu. V samostanu se nahaja knjižnica, ki je po obsegu in pomembnosti takoj za vatikansko knjižnico. Samostan kot tak predstavlja sobivanje in sodelovanje velikih religij in pomeni simbol in zgled za marsikateri nemirni kraj bližnjega vzhoda.

 

Na Sinaju smo bili gosti Beduinov. Poskrbeli so za naše prenočevanje, prehrano in prevoz. Po spanju v njihovem kampu na Sveti Katarini smo se s terenskimi vozili podali na naše raziskovanje puščave. Puščava preseneča s svojo raznolikostjo. Od puščave drobnega peska, do divjih kamnitih osamelcev in globokih kanjonov, ki jih ob nalivih klešejo hudourniki. Naši dnevi v puščavi so minevali v raziskovanju kanjonov, hoji po puščavi, hrano ob ognju in zgodbami pod sojem zvezd in lune nad puščavo. Pogledali smo si Dvojni kanjon, Beli kanjon, Zaprti kanjon ter nekaj zanimivih osamelcev ter skalnih oblik, ki jih je skozi tisočletja obrusil pesek puščave. Vročino dneva smo preživljali v senci oaz in ob beduinskem čaju, noči pa zaviti v tople spalne vreče v zavetrju skal. Jutra so v puščavi dišala po kardamomu. Dodajajo ga kavi in ta vonj me vsakič popelje v sončne vzhode Sinajske puščave.

 

Naši dnevi popotovanja so se počasi bližali koncu, tako smo se premaknili v letoviško mesto Dahab. To mesto je za razliko od velikih turističnih destinacij ohranilo nekaj svoje romantike, kakršno si predstavljamo iz zgodb o tisoč in eni noči. Mesto preprostih restavracij in lokalov na obali Rdečega morja, kjer so obrazi ulice takšni, kot bi jih pričakoval v teh krajih. Ulice so ravno prav natlačene, trgovci ravno prav vsiljivi za naslednji in poslednji nakup pred odhodom domov. Nas pa je čakalo še potapljanje na koralnem grebenu, tik ob Modri luknji, enem od svetovnih centrov potapljanja na dah. Svet pod gladino oživi v vseh možnih barvah koral, ki predstavlja kontrast proti modrini morja, ki postaja vse bolj temna, čim bolj se bližamo sami Modri luknji, vse do popolne teme, ki vlada na dnu 120 metrske jame.

Sinaj smo zapustili in se preko epopeje novega istambulskega letališča vrnili domov.

 

Kaj smo torej prinesli s sabo? Vrnili smo se z izkušnjo tuje dežele in ljudi, ki smo jih tam srečali. Zgodbe o krajih in ljudeh. O kulturi, ki je cvetela pred 5000 leti in o našem globalnem svetu. Vsekakor se je vsak od nas vrnil s svojimi spomini, mislimi in vtisi. In idejami, čez katero ograjo bomo pogledali naslednjič.

 

Zapisal: Matjaž Sušnik

Foto: Matjaž Sušnik (https://photos.app.goo.gl/LZzGKBkQq6q8GXqW9)

Pripravi za tisk