Odsek za varstvo narave - Galerija

RODNE, OREHOVŠKA GRAPA, 13.10.2024

V malo hladnem in nič kaj obetavnem nedeljskem jutru smo se zbrali na postajališču pod zaselkom Reka. Vrhove nad dolino Idrijce so zakrivale meglice iz katerih je rahlo pršilo, zato smo se že na začetku odločili, da bomo dolžino poti prilagodili vremenskim razmeram. Par udeležencev se je takoj odločilo, da se skupaj z Borisom odpeljejo z avtobusom naprej na Bukovo, ostali pa smo se povzpeli mimo vasice Reka do njihove cerkvice posvečene sv. Kancijanu, katera je ena izmed cerkev, katere tvorijo pentagram.

Podružna cerkev sv. Kancijana stoji na strmem pobočju nad vasjo, omenja se že v vizitacijskem zapisniku iz leta 1595. V letih 1880-1903 so ji priznali zakristijo. Imela je dva zvonova, menda kupljena v Novi Oselici, večjega so morali oddati pred prvo svetovno vojno. Zasnova je poznogotska, v prezbiteriju ima tri zazidana goska šiljasta okna . Barokizirana je bila verjetno v 18. stoletju. Južno steno na zunanji strani krasi freska iz 16. stol, ki predstavlja sv. Krištofa, ki na rami nese Kristusa čez vodo. Po ustnem izročilu Reka Idrijca ni nikoli nesla utopljencev naprej od Reke, ker jih je čuval sv. Krištof. Dolgo časa je bila v zelo slabem stanju, pred leti pa so jo zelo lepo obnovili.

Od tu smo pot nadaljevali po lepo uhojeni poti skozi gozd in po grebenu vse do planotastega travnika nad domačijo v Vrtači. Med potjo smo si ogledali še ostanke temeljev za stebre žičnice, katera je služila za transport do bunkerjev na Vrhu Križa. To območje je bilo vse do osvoboditve po 2. svetovni vojni pod italijansko okupacijo. Še danes je v teh kravjih ostalo veliko pomnikov iz tistih časov.

Žal nam vreme ni bilo naklonjeno in na vrhu Roden smo bili prikrajšani z razgledi na Porezen, Cimprovko, Kopo, Črni vrh in gorsko verigo od Črne prsti do Vogla. Ogledali smo si lahko le Šebreljsko planoto, vasico Police pod Degarnikom in del Šentviške planote. Lepo so bile vidne tudi Zgornje in Spodnje Ravne, Orehek in Jesenica. Tudi vreme nam je bilo naklonjeno, ko smo se povzpeli nad gozdno mejo je prenehalo rositi. Z vrha Roden smo sestopili na drugo stran proti zaselku na Nemcih, kjer smo se pri lovski koči dogovorili, da izpeljemo celotno pot, kot je bila planirana. Po krajšem postanku smo se po stezici, ki je v preteklosti služila kot glavna povezava med zaselkom Nemci, Orehkom in Orehovško grapo. Pot vodi mimo podružnične cerkve sv. Ubalad v Orehku naprej v dolino, kjer se priključi na glavno cesto, katera povezuje Reko in Orehek.

Sedanja cerkev je iz 18. stoletja. Prvotna cerkev v Orehku pri Cerknem je stala v zaselku, ki se je imenoval Na Nemcih, kakih 20 minut nad Orehkom. Na današnji lokaciji, južno od vasi znotraj ograjenega pokopališča, so cerkev, po rušitvi stare, sezidali med letoma 1739 in 1755, kar nakazujeta tudi letnici pod venčnim zidcem prezbiterija (1739) in na slavoločni steni v ladji (1755). Baročno cerkev sestavljajo tristrano zaključen prezbiterij, širša pravokotna ladja in zvonik pred vhodno fasado, ki je bil pozidan sočasno s cerkvijo, le da je bil prvotno nekoliko nižji. Notranjščina je banjasto obokana, oprema je iz 19. stoletja. Na cerkvi se je v jeseni 2016 pričela izvajati statična sanacija v okviru popotresne obnove Posočja in restavriranje notranjosti. V notranjščini je sondiranje odkrilo prvotno dekorativno poslikavo pilastrov, vencev in vseh štukatur, odkriti sta bili dve figurativni poslikavi na severni in južni steni ladje. Že pred sondiranjem zunanjščine je bila na prezbiteriju ohranjena dokaj zbledela arhitekturna poslikava, katero so obnovili. Med sondiranjem je bila na severni steni zvonika pod uro odkrita letnica 1750, na vzhodni steni prezbiterija pa letnica 1739.

Od cerkve smo sestopali po stezah, ki so včasih bile do Orehovške grape, ki pa je vse prej kot grapa. Podobna je široki dolini, posejani s posameznimi kmetijami, po dolini pa teče hudourniški potoček Jesenica. Po 4km asfalta smo zašpičili klobaso in zaključili naše potepanje po malo manj znanih poteh nazaj na Reki, kjer nas je že čakal avtobus s preostalo skupinico, katera si je izbrala krajši sprehod iz Bukovega v Zakojco in nazaj. Tudi vreme nam je na koncu bilo naklonjeno in za konec je za kratek čas posijalo celo sonce.

Tekst:Darinka Gaberščik

Foto:Danilo Cej