Seniorski odsek-deluje v okviru vodniškega odseka - Galerija

SV. BARBARA NA RAVNIKU

26.10.2024

V rahlo meglenem vremenu smo opravili prečudovit pohod na Ravnik, ki smo ga imenovali kar pohod z vsebino. Hoditi smo pričeli v Logatcu in se po ne preveč težavni poti vzpenjali proti Ravniku. Po poti nas je deloma spremljala megla, pa tudi kratke razjasnitve.

Ravnik je naselje na jugozahodnem območju Rovtarskega hribovja. Znano je po žagah, živinoreji in starih domačijah. Nad naseljem se na griču nahaja cerkev sv. Barbare, do katere smo prispeli v dobri uri. Zasnovana je bila v srednjem veku. Pri cerkvi nas je pričakala lokalna vodička, ki nam je razložila njeno zgodovino in način gradnje. Notranjost cerkve krasi bogata slikarska oprema in drugi arhitekturni detajli. Arhitektura samega oltarja govori o tem, da je nastal v Ljubljani, v delavnici Luka Misleja.

V nadaljevanju nas je pot vodila do zbirke starih predmetov v domačiji Pri Kovač. Prijazna lastnica nam je razložila pester nabor starega kmečkega orodja, gospodinjskih pripomočkov in naprav, ki so se uporabljali v preteklosti. V zbirki smo si lahko ogledali zelo različne predmete - od kmečkih orodij, jedilnih priborov, šivalnih strojev, starih radijev, štedilnikov in še mnogo tega.

Nekaj metrov nadaljnje hoje, nas je pripeljalo do zemljank. Zemljanke so kleti, ki so jih ljudje vkopali v zemljo. Pozidane so s kamnom in ob straneh obložene s travo. Namenjene so bile in prenekatere so še danes, shranjevanju poljskih pridelkov.

Navsezadnje nas je pot pripeljala do Hotedršice. Ustavili smo se pri vojaškem pokopališču, kjer so pokopani padli vojaki iz prve svetovne vojne, in sicer vojaki različnih narodnosti. Prav tako je tu postavljena spominska plošča padlim vojakom iz druge svetovne vojne. Ogledali smo si tudi spomenik Plečnikovim prednikom. Ustavili smo se na vaškem trgu, ki ga je zasnoval Jožef Plečnik. Od tu smo se sprehodili do Tomažinovega mlina. Mlin je zgrajen nad naravnim požiralnikom, ki naj bi tu stal vsaj od začetka 18. stoletja. Mlinsko kolo je spuščeno v brezno, poganja ga voda, ki je do mlina speljana po koritu. Zgodovino mlina nam je razložil njegov sedanji lastnik.

Po tem ogledu smo se sprehodili skozi Hotedršico in si spotoma ogledali še zidani notranjski kozolec – toplar, ki se uporablja predvsem za skladiščenje lesa.

Skozi »Mačjo vas« nas je pot pripeljala do črne kuhinje. V hiši smo si ogledali črno kuhinjo in predmete, ki so jih nekoč uporabljali. Lastnica te hiše je le-to lično uredila in s starimi predmeti ustvarila prijeten prikaz opreme vsakodnevnih opravil iz preteklosti in nenazadnje zakurila tudi v peči, da se je kadilo po celi hiši.

Čakalo nas je še dobro kosilo in povratek v Ljubljano, kamor smo prispeli v popoldanskih urah.

https://hotedrsica.zlk.si/dediscina/pripovedi.html:

»Mnogi Hotedršico imenujejo »mačja vas« in Hotenjce kličejo z vzdevkom »mački«. Še pred desetletji ni bilo dobro norcev briti s Hotenjci. Starejši Hotenjci vedo povedati za številne »mačje pretepe«. Ti so se dogodili, ko so prišli v vaško gostilno fantje iz sosednjih vasi in so s praskanjem pod mizo provocirali Hotenjske fante »mačke«, ki so na provokacijo odgovorili s pestmi. Tako je maček postal za Hotenjce njihov zaščitnik. Toda pravi Hotenski maček mora biti črne barve in ima pod vratom belo liso. To je tisti imenitni Hotenjski gospodič v črni obleki in z belo kravato.«

Tekst in foto:Ivica Vidmar