Seniorski odsek-deluje v okviru vodniškega odseka - Galerija

Semič – Krupa – Semič (17. 4. 2025)

Tokratni izlet z vlakom se je začel v skladu z duhom o manjšem ogljičnem odtisu planinskih izletov in tesno časovnico.

Vlak je s postaje v Ljubljani odpeljal ob uri. Potem so dogodki šli svojo pot. Vožnja v novem in sodobnem vlaku je bila prijetna. Čas je ob klepetu in v prijetni družbi, hitro minil. Toda, za začetek smo v Semič prispeli 35 minut kasneje, kot je to predvideval vozni red vlaka. Že tako smo bili s časom na tesno in potem še to. Ja, ni kaj. Igrati je potrebno s kartami, ki ti jih podeli življenje. In tako smo krenili na pot. S kar hitrim korakom smo jo ubrali po klančini navzdol. Še sreča, da nam je bilo vreme naklonjeno. Ni deževalo, niti pihalo. Temperatura zraka je bila kot naročena za hojo. Naša pot se je vijugala med pisanimi hišami Semiča in dalje proti letališču modelarskega kluba.

Prvi postanek je bil pri kraški jami Malikovec. Lepa naravna znamenitost, ki so jo vandali temeljito okrnili. Po nalogu države, so morali domači jamarji odkleniti kovinska vrata na vhodu v jamo. Kmalu so izginili kapniki, tako tisti s stropa kot tudi s tal. Verjetno so postali del zbirke kakšnega »ljubitelja« kamnin. Sicer je bila jama in okolica čista in urejena. V njeni neposredni bližini je gozdna učna pot s številnimi drevesi in grmi. Vsa so bila označena z informacijskimi tablami z imeni in značilnostmi. Lepo in zgledno urejeno.

Pot smo nadaljevali skozi gozd. Po nemarkirani stezi smo se prispeli do širokega makadama. Slednji nas je odpeljal v smeri romarske cerkve Sv. Trojice na Vinjem Vrhu. Po kratkem postanku smo nadaljevali s pospešenim korakom skozi gozd. Levo, desno, levo, desno in tako vse do izstopa iz gozda tik ob razgledišču »koliševka Medvednica«. Kratke postanek in znova pot pod noge.

Še nekaj korakov, pogled na oddajnik v daljavi na Trdinovem vrhu in že smo bili na robu vasi Krupa. Še spust po klančini in smo že bili pri prekrasnem izviru reke Krupe. V mirni vodi se je jasno videl odsev skal, ki so se strmo dvigale nad vodo. Nekoliko nižje je bil širok slap, ki je enakomerno šumel. Izpod mlina se je slišala nenavadna glasba – voda je očitno pljuskala v nekakšno vdolbino pod zgradbo in ustvarjala nenavaden in tako značilen zvok, ki ga lahko slišimo le v globokih jamah. Prebujajoča narava je bila vsa v zelenem. Bogata in sveža tako, da je rdeče srce, ki z napisom »Izvir reku Krupe«, še kako prišlo do izraza. Vodnik je pohodnikom privoščil le kratek postanek.

Vračali smo se po isti poti. Tempo je bil za spoznanje še hitrejši. Časa ni bilo na pretek. Misel na kosilo nas je gnala, da smo hodili resnično kar se da hitro. Tu in tam je bil kratek postanek za požirek vode in potem znova na pot. Vodnik je neusmiljeno vsiljeval tempo, ki ga sicer nismo vajeni od njega. Kljub temu smo se trudili držati korak.

Kmalu smo bili pred gostilno v Semiču. Nekaj deset minut pred načrtovanim prihodom in pravočasno, da nam je prijetna in prijazna gostilničarka odklenila. Še posedli se nismo, ko je pristopl moški in nas povabil, da pogledamo kaj nam je pripravil. »Še preden ga razrežem, si ga lahko ogledate…« je dejal in se že urno obrnil na petah ter odkorakal iz sobe, kje je stala pogrnjena miza. Nekaj minut kasneje je bila miza polna dobrot – hrane in pijače. Tišina je preplavila sobo. Nič več ni bilo slišati glasnega pogovora.

Kmalu se nam je pridružil še lokalni vodnik, Jože Žugelj. Slednji je predlagal tokratno turo in nas po kosilu pospremil tudi do železniške postaje. Vlak je prišel v nekaj minutah. Toda iz napačne smeri. Tako smo morali počakati, da je je zapeljal do končne postaje in se med vračanjem do Ljubljane znova ustavil. Tokrat je bil stareši model vlaka. Pa nas to ni kaj dosti motilo. Mirno smo se pripeljali na jutranje izhodišče.

Zapisal: Fotografije:

Jožef Tišlarič Danilo Cej