Vodniški odsek - Galerija

Po pričakovanju je avtobus polno zaseden s članicami in člani PD Pošte in Telekoma Ljubljana. Pred nami je zanimiv kulturno zgodovinski dan, kajti z nami je naš stari prijatelj dr. Ferdo Šerbelj. Pot okoli Menine planine nas vodi najprej skozi Kamnik, ki je bil naseljen že v prazgodovini. Mimo je šla prek Trojan stara rimska cesta.

Ustavimo se na prelazu Črnivec, od koder po (od vetroloma opustošenem) gozdu pešačimo proti Kranjski rebri. Vrh, visok 1435 m, dosežemo v uri in pol. V veselje vseh se za trenutek razkadi zoprna megla in pokaže se modro nebo. Požigosamo knjižice, na hitro pomalicamo in se vrnemo do avtobusa. Med potjo spoznavamo in nabiramo različne gobe, poln gozd jih je.

Spustimo se v Gornji grad, kjer je klima popolnoma drugačna. Obsijejo nas topli sončni žarki in že stojimo na dvorišču nekdanjega prvega benediktinskega samostana na Slovenskem, ki je bil zgrajen že l.1140. Kasneje je bil v Gornjem gradu sedež škofov. Leta 1742 je bil za ljubljanskega škofa izvoljen Andrej Atems. Prvotni samostan je skoraj v celoti podrl in v desetih letih zgradil po svojem okusu letno rezidenco. Gradnja  cerkve Sv. Mohorja in Fortunata je primer avstrijskega baroka. Oltarna slika so delo M. J. Kremser-Schmidta in P. Kunla. Na vhodnem delu notranjih sten so vzidani nagrobniki iz 16. In 17. stoletja.

Nadaljujemo proti Radmirju, kjer od l. 1721 stoji cerkev Sv. Frančiška Ksaverja. V nekdanji Avstriji je bilo to znana romarska pot. Sem so iz vseh koncev Evrope prinašali v dar mašne plašče. Najstarejši mašni plašč je iz l. 1739. Darovali so ga starši cesarice Marije Terezije. Vrednost plaščev je zaradi ročne izdelave. Izvezeni so z najboljšo svilo-brokatom, med katero so vtkane srebrne in zlate niti. Po ogledu lepih, raznobarvnih, težkih plaščev, si ogledamo še notranjost cerkve. Oltarna miza je v obliki sarkofaga, tabernakelj pa delo dunajskih zlatarjev. Zanimiva, čudovita sta lesena stranska oltarja, narejena v Layerjevi rezbarski delavnici l. 1781. Orgle pa sta v letu 1889 izdelala domača mojstra, brata Zupan iz Kamne gorice.

Dan se je nagnil že močno v popoldan, ko si še v eni cerkvi, v Braslovčah, ogledamo enega najlepših oltarjev v Savinjski dolini. Opremil ga je rezbar Ferdinand Gal. Zapustimo Braslovče, kje je bila že stara slovanska poselitev ob rimski cesti.

Zapeljemo se mimo Braslovškega jezera in se na pobočju Dobrovelj sprehodimo do ohranjenih ruševin nekoč mogočnega in pomembnega gradu, imenovanega Žovnek. Njegova preteklost je povezana z družino gospodov Žovneških. To je bila edina plemiška družina na sedanjem slovenskem ozemlju, ki je bila stalno naseljena in je imela svojo družinsko svobodno posest in družinski grad. Po povišanju v grofe in po preselitvi v Celje, so se imenovali grofje, kasneje pa knezi Celjski. Grad  Žovnek ima status kulturno-zgodovinskega spomenika. Leta 1993 so se na njem začela obnovitvena dela.

Planinsko in kulturno bogat dan smo zaključili ob okusni obari in seveda s trojanskim krofom. Obenem pa smo se s Ferdom že dogovorili, da nas prihodnjo pomlad popelje k Porabskim Slovencem.

Zapisala: Irena Fekonja

Fotografiral: Stane Tomšič