Vodniški odsek - Galerija

Kam smo se napotili zadnjega jesenskega dne? V Log pod Mangartom. Že zjutraj ni bilo vreme preveč obetavno, ob 16. uri, po končanem izletu pa se je začel pravi zimski dež, zvečer je močno padla temperatura in zapadel je tudi sneg.

Pod petnajst dvatisočakov in pod okrilje najmogočnejše stene (Loška stena) so se zarezale divje rečice, ki prek Loške Koritnice napajajo reko Sočo. Alpska vasica, ki sodi med najprivlačnejše naselbine v Triglavskem narodnem parku, je izhodišče za njihova odkrivanja. Od tod vodijo poti v »dolino stoterih slapov« in med botanične zaklade Mangarta, od tod se vije tudi kolesarjem privlačna, najvišje ležeča slovenska cesta na Mangartsko sedlo.

Zagotovo smo že malo zamudili najprimernejši jesenski čas za obisk loških slapov. Bogat z barvami, soncem, z biseri v zraku, z energijo, ki jo vsak pohodnik lahko nabere v lastno zalogo do naslednjega poletja. Zato zime ne bomo prespali, lovili bomo, v izjemnih trenutkih, darila narave, vse tam do pomladi, ko bo konec energetske krize.

Ob 8. uri smo se pri trdnjavi Kluže (532 n.m.) dobili s prijatelji iz naše planinske skupine Nova Gorica, ki so povabili zraven tudi člane PD Tolmin in druge zaljubljence skritih kotičkov Slovenije. Do tam smo se pripeljali z osebnimi avtomobili iz Ljubljane. Slaba vremenska napoved in zgodnji jutranji dež v Ljubljani nam nista preprečila, da poskusimo s Slavico, Darinko, Ingrid in moško vodniško podporo doseči zastavljene cilje: obisk in ogled korit Nemčlje, korita Loške Koritnice, Veliki Možniški slap, pogled z mostu pri trdnjavi Kluže, slap Skok na Frantarci (Parabola, 48 m), pokopališče iz 1. SV, zaprti rudnik v Logu pod Mangartom ter posledice zemeljskega plazu iz leta 2000.

Plaz izpod Mangartske planine se je utrgal ponoči 17. novembra leta 2000. Ogromna gmota murastega toka je z veliko hitrostjo zdrsnila po pobočju in po strugi Predelice pridrvela v Log pod Mangartom, kjer je zasula več hiš.

Zaradi varnosti pohodnikov je bila obvezna uporaba čelade. Nekajkrat smo si pomagali s postavitvijo vrvne ograje. Po skupinah smo se spuščali do najnižje točke pri vodi, ker zaradi majhnega prostora ni bil mogoč ogled določenih zanimivosti za več oseb naenkrat. Vrnitev nazaj je bila precej lažja.

Vojaško pokopališče padlih v prvi svetovni vojni je označeno s tablo in se nahaja ob glavni cesti za Log pod Mangrtom. Ob pokopališču je manjša kapela. Na pokopališču je v štirih terasah pokopanih 859 avstroogrskih vojakov, padlih v bojih na Rombonu in Čukli. Sredi pokopališča je postavljen spomenik padlih s podobo bosanskega vojaka in pripadnika avstrijskih lovcev. Avtor spomenika je Ladislav Kofranek iz Prage.
Po zaključeni turi smo se poslovili od Goričanov pri eni izmed gostinskih točk v Logu pod Mangartom. Kupili smo tudi najboljši ovčji sir, pridelan na ekološki kmetiji.

Avtor teksta in fotografij:  Milan Gugleta