Vodniški odsek - Galerija

PO KOROŠKI PLANINSKI POTI
Nedelja, 31. oktober 2010. Zadnji dan v oktobru, ko se Slovenci spominjamo obdobja reformacije, ki nam je prineslo prvo knjigo in s tem knjižni jezik, se planinci PD Pošte in Telekoma Ljubljana že spet odpravljamo k našim prijateljem na Koroško.

Jutro je prav turobno, ampak saj je vseeno, na Koroškem se imamo vedno lepo. Mimo Velenja, drugega največjega naselja zgrajenega po II. svetovni vojni (prvo je Nova Gorica), tudi rudarskega, saj so prve tone lignita skopali že davnega leta 1889, se zapeljemo do Slovenj Gradca. Mesta miru, humanosti in prijateljstva med narodi. Leta 1989 je postalo član »Združenja mest glasnikov miru«.

Pri križišču za smer Dravograd - Ravne, se nam pridružijo prijatelji iz PD Ožbalt-Kapla. Skupaj nadaljujemo vožnjo do Prevalj, kjer vstopi še Roman, načelnik markacistov Koroške, ki nas bo danes vodil skupaj s Tonetom Cepcem, predsednikom PD Ožbalt-Kapla. Zapeljemo se do vasice Leše, kjer se prične naša današnja pot.

Najprej si ogledamo obnovljeni vhod v rov Franciscus. Premog so na Lešah odkrili leta 1818, načrtno so ga začeli izkoriščati dve leti kasneje. Čeprav je rudnik deloval le 121 let, je bil v petdesetih letih 19. stoletja največji rudnik na Slovenskem. Na tiste čase nas spominja tudi kamniti relief rudarja. V zgodovini vasice ima posebno mesto Leški rokopis iz sredine 18. stoletja, nabožne in posvetne vsebine, priča slovenske govorice v Mežiški dolini. Skozi vas se začnemo počasi vzpenjati na hrib nad njo, kjer stojita druga ob drugi gotski cerkvici. Cerkev sv. Volbenka je bila zgrajena v 15. stoletju. Glavni oltar je baročni izdelek iz leta 1680. Pod prezbiterijem je kripta, ki je dostopna po stopnicah iz cerkvene ladje. V njem je marmornati oltarček posvečen sv. Valentinu. Sosednja cerkev sv. Ane ima zanimiv z rozetami poslikan lesen strop ladje. Posebno vrednost daje prostoru tudi nastavek glavnega oltarja, ki spada v družino zlatih oltarjev. Veliki zlati oltar je iz leta 1644.

Skozi bukov gozd se začnemo vzpenjati proti razglednemu vrhu Volinjak (886 m). Pričenja deževati zato razgled ni tako veličasten, vendar pa nas preseneti naravni most. Z vrha se spustimo v Mežico, še en rudarski kraj, od tu pa z avtobusom v Črno in naprej po ozki dolini Koprivne v Dom Kralja Matjaža, kjer nas čaka pozno kosilo.

Pred nami je še dolga vožnja do Ljubljane zato se odpravimo na pot. Poslovimo se od naših prijateljev, z obljubo, da se drugo leto zopet srečamo.

Kljub slabemu vremenu smo preživeli lep dan. Hvala koroškim prijateljem!

Kimavec, 2010                                                                                                                 

Zapisala :Slavka Lazar
Fotografije: Irena Mlakar