Vodniški odsek - Galerija

Biokovo, od 4. 5. do 8. 5. 2026

Malo številčna skupina, toda predana in zagnana, se je v svežem jutru zbrala na Dolgem mostu. Med čakanjem na avtobus s šestnajstimi sedeži in voznika Renata, smo eni že delali načrte za nov dan in tudi za dan kasneje. Drugi so bili še dremavi in še kako se jim je poznala zgodnja ura, ko je bil grobo prekinjen že itak kratek spanec.

Med vožnjo do SLO – HR meje smo še nekako bili pokonci in klepetali o tem in onem. Na hrvaških avtocestah je kratka noč terjala svoje in večina nas se je prepustila varnim rokam voznika ter mirno dremala na svojih sedežih. Kratki postanki, ki jih morajo imeti vozniki avtobusov, so bili le epizode prekinitev med dremanji. No, nekateri so bili bolj pri sebi in so del poti veselo klepetali. Kaj kmalu smo prispeli do prvega večjega naselja, ki je pritegnilo našo pozornost. Split je bil večino časa na naši desni. Večkrat smo na kratko videli morje. Nato je avtobus znova zavil v klanec in se dvigal ter dvigal in kar ni nehal vijugati po ozkih ulicah. Smo že pomislili, da nas bo pripeljal do vrha. Kar naenkrat ni bilo več hiš. Le konec asfalta in rahlo dvigajoča se makadamska pot, ki je vodila nekam proti, na pogled nič posebnim, hribom. Prav. Pa dajmo, si nas je mislila večina. Obljubil je trofejo, videti pa je kot sprehod po širokem makadamu. No saj tudi je bilo. Slab kilometer ali mogoče še pol. Nato smo zavili na stezo s pomenljivim imenom: »Magareča staza«. Menda zato, ker ni tako strma. No ja, pa smo šli za vodnikom in nenadoma se je pokrajina odprla in zagledali smo vrhove, ki so obetali. Kmalu smo prišli do smerokaza z dvema tablama na katerih sta bila napisa, ki sta vabila k nasmehu in sicer: »DI GOD POĐEŠ« na eni in »U DOM DOĐEŠ« na drugi. No tako, pa bodi pameten. In smo šli v smeri slednje. Kmalu smo bili pri domu. Nekateri že malo načeti in v dvomu ali bi še nadaljevali pot ali ne. No, tako se je skupina še malo zmanjšala. Nekaj udeleženk se je odločilo, da bodo počakali pri domu. Dom je bil odprt in dan prelep za nabiranje D vitamina. Drugi smo se zagnali v smeri kamor je kazalo, da je vrh. Saj je samo 2 uri in še malo. Ja, in smo šli na pot. Hodili in hodili kot v pravljici. Čedalje manj je bilo dreves in sence. Čedalje več je bilo sonca. Takrat sem se spomnil, ko nas je Renato pri avtobusu opozoril, in še kako nam je prav prišlo, »…dva litra vode vsak, vsaj...«. Tega pri njem nismo vajeni. Ma…, sem takrat pomislil. Kaj pa se mu je zgodilo? Da on opozarja za vodo. Ok. Pa sem vzel tri litre. Za vsak slučaj. Kot ima župnik kuharico. Za vsak slučaj.

Skratka tako smo mi veselo grizli v klanec. Nenadoma je bilo konec gozda. Samo skale in številne zevajoče razpoke v njih. Globoke in temne so se zdele. Kar malo grozeče in straho-spoštovanje zbujajoče. Nihče od nas ni želel, da bi se mu noga zagozdila ali še kaj hujšega. Bilo je nerodno za stopat in ti hudirja, vrh se je videl. Ja, vsaj mislili smo, da je vrh. Vrh, ta zaresni, je bil skrit za tem, ki smo ga mi videli. In klanec je postajal čedalje bolj strm. »Še malo, pa se bomo lahko z zobmi držali za travo«, sem pomislil pri nekaterih stopih. Saj ni bilo tako hudo. Razen nekaj bolj zahtevnih stopov, je kar šlo. Le nahrbtnik je postajal težji in težji. Pa smo se malo ustavili, prigriznili in spili požirek ali dva vode ter nadaljevali. Sonce je okrog 15.00 ure bilo kar milostno. Ni tako silno prižigalo kot bi lahko. Še sreča. Sicer bi bilo hudo. Zelo hudo. In kmalu smo se zopet ustavili, saj se je pričela maščevati kratka noč. Še tri so se odločile, da ne bodo šle do vrha. Pa tako blizu je bil. Oddaljen komaj 120 m višinskih. Tisti, ki smo nadaljevali, smo požirali slino in trmasto rinili po strmini navzgor. Nenadoma se je Renato ustavil in »Čestitam!«. Pa saj ni res, pa je. Vrh, ki se je tako izmikal, je nenadoma bil le nekaj deset metrov stran. No, pa smo uspeli priti na Velika Kabal, 1.339 m. Super! Le nazaj bo potrebno še priti. Cca. 3 ure ali še kaj zraven in bomo pri avtobusu. Kaj pa je to?! Spuščali smo se dokaj hitro. Brez težav in zapletov. Malo pred 20.00 uro smo bili pri avtobusu. Za večerjo bomo prepozni, čeprav smo blizu hotela. In smo se odločili, da nekje spotoma nekaj pojemo. Še dobro. Odlično ribjo juho si imeli. In nekaj z žara. Mešano, pečeno in prepečeno. No ja, pa saj tudi začinjen podplat bi grizel. Eni smo bili lačni in vedeli smo, da nas naslednji dan čaka nova »trofeja«. Za prvi dan je bilo, skupaj z dolgo vožnjo, hoje dovolj in sicer: 10,7 km, vzpona in spusta je bilo za 792 m.

Prva noč je minila. Prehitro. Eni so spali, drugi blažili krče, ki so jih budili iz spanca. Tretji so bili tiho in niso se nič pridušali. Kako koli. Nov dan, novi ovinki. Iz kraja Tučepi smo se odpeljali proti novemu cilju. Spotoma smo se ustavili na razvpitem »Skywalk«-u (glej: Skywalk | Biokovo Nature Park), se sprehodili in naredili nekaj slik za sponzorje ter nadaljevali proti izhodišču, Planinski dom Vošac na 1.300 m. Zagnali smo se proti prvi koči, ki se prav tako imenuje Vošac le da je na 1.421 m. Hitro slikanje, gasilsko in posamezno ter smo se že spuščali proti izhodišču. Ja, spuščali se, da smo vzeli zalet za naskok na Sv. Juro. Tako blizu je bil videti. Potem pa smo hodili in hodili, se dvigali in spuščali in večkrat tako. Smo pa videli redko rožo: GORSKO LOGARICO. Eno celo tako z dvema glavama na enem steblu. Pa še nekaj drugih rož. Si jih nisem zapomnil. Škoda. Še dobro, da je bila Breda G. z nami, ki je imena rož govorila kar tako mimogrede. In po domače in po latinsko. Kapo dol! Moči so se bile načete in do koče nikakor da pridemo. Samo še ura in pol pa smo tam, je pisalo na tabli. Ja kako?! Koča je bila videti tako blizu. In smo se še nekajkrat tako spustili in končno smo prišli mesta od koder se je videla dolga neprekinjena črna črta – asfaltna cesta, ki je vijugala vse do vrha Sv. Jura na 1.762 m. Po dostopu na cesto se je manjši del skupine odločil, da gre po bolj strmi poti, večji del jo je ubral po cesti, ki se je počasi dvigala, je pa bila za to toliko daljša. Lepa razgledna – na morje in pogorje Biokovega. Kmalu smo bili na vrhu, pod oddajnikom od koder se je videlo vse do Bjelašnice in še malo dlje v BiH na eni strani in na kar velik del Hrvaške na drugi strani. Delno sončno vreme se je nenadoma spremenilo v oblačno in vlažno-megleno ter še kako vetrovno. Pričele so naletavati prve debele kaplje dežja in veter se je krepil. Postal je prav neprijeten. Hitro smo si nataknili kape, rokavice ter se poskusili zaščiti pred mrazom. Vetrovke, šali in tudi astro folija so prišle prav. No, še sreča, da kje bilo do koče manj kot cca. štiri ali pet km. Sicer pa smo prehodili samo en km več kot dan prej. Tokrat 11,4 km. Dvignili smo se za 774 m, spustili pa 485 m. Naprava je zmerila tako, občutek je bil precej drugačen.

Tretji dan je bil bolj ležeren. Privoščili smo si pohod od hotela v Tučepih do Makarske, Naš hotel Alga v Tučepih iz verige BlueSun (Bluesun Hotel Alga - Tučepi, Makarska Riviera, Croatia) je bil dober, več kot dober. Hrana raznolika in lepo postrežena v velikem samopostrežnem bifeju. Tako za zajtrk, kot tudi za večerjo. Osebje prijazno. Veliko sezonskih delavcev iz azijskih držav. Prijazni in prijetni ter delovni. V kleti hotela je bil bazen in »jacuzzi«. Poleg tega še finske savne in fitnes dvorane ter frizer. Ni kaj. Na nivoju. Skratka šli smo ob obali do Makarske. Sonce je prijetno grelo skozi listje. Pogled na morje, ki se je počasi pričenjalo peniti, je bil lep. Valovi so bili čedalje višji. Toda nas to ni nič motilo, saj smo bili nekaj deset metrov nad morjem. Po cca. 5 km smo prispeli v Makarsko. Razkropili smo se po mestu in vsak po svoje užival v »pavzi«. Od dogovorjeni uri smo se zbrali na obali in se po drugi poti vračili nazaj. Med potjo do našega hotela sta se nam je pridružila turista iz Nizozemske, ki sta si poskušala pomagati s telefonom pri navigaciji. Pa jima ni najbolj šlo od roke. In smo ju povabili, da naj gredo do mesta z nami, da se ne bosta iskal in odkrivala novih krajev, ki jih nista imela v načrtu za ogled. Se pa nam je poleg para pridružil še silen veter z morja. Pihalo je močno. Po prihodu do hotela smo se razkropili. Eni so si čas krajšali na obali, drugi so šli še malo pohajkovat, tretji pa po svoje. Razdalje je bilo malo manj kot 11 km, višinskih metrov od 0 do 120 m.

Četrti dan je bila vremenska napoved slaba. Še sreča, da smo »trofeje« že imeli. In kaj sedaj? Pa je Renato zopet prevzel pobudo in dejal, da se bomo malo zapeljali. In smo se. Vse do …. velikanske platane, kjer smo znova opravili dolžnost do donatorjev. Se slikali in združili moči. 12 oseb je bilo potrebno, da so lahko »objeli« oz. »objele« 450 let staro platano. V bližini je arboretum (Trsteno – najljepše mjesto na svijetu - Croatia Travel Reviews ), ki si ga bomo ogledali enkrat nekoč drugič. Nadaljevali smo pot do Dubrovnika. Parkirali smo na obrobju mesta in se podali proti centru. Slabe tri četrt ure smo hodili do strogega turističnega dela. Uredili smo formalnosti in se podali na kratek voden ogled. Za tem smo imeli cca, 1,5 uro prosto, Vsak si je po svoje ogledal kar si je želel. In smo že bili pred ponovnim zbiranjem ter odhodom proti avtobusu. Med hojo smo srečali znanca z avtobusom s KR registracijo. Pa saj ni za verjeti. On iz Kranja, mi iz Tučepov in se srečamo v Dubrovniku. Pomahali smo si in šli svojo pot. Nekaj manj kot 10 km pa smo le prehodili. Prevozili smo se mnogo več.

In tako je prišel dan pospravljanja in pripravljanja kovčkov. Po zajtrku smo naložili prtljago v zato namenjen prostor. Nahrbtnike smo dali na vrh saj nas je čakal še vzpon na »Tvrđavo Fortico« v Omišu ( Fortica (Starigrad) – The Spectacular Guardian of Omiš - Croatia Travel Reviews ). Malo več kot Šmarna gora je višina. In kljub temu je izjemno razgledno. Avtobus smo parkirali blizu izhodišča. Podali smo se mimo urejenih plezalnih smeri z različnimi pomenljivimi imeni do izhodišča za pohodnike. Odločno smo grizli v strmino. Le dve sta se odločili, da gresta po ferati. Pred vrhom smo znova opravili dolžnost so donatorjev. Se slikali in se na vrhu srečali s ferataricama. Skupaj smo se spustili na drugo stran v mesto Omiš. Nič ni bilo počitka. Hitro smo se vkrcali na avtobus in nadaljevali poti AC. Kljub temu so prehodili nekaj več kot pet km in se dvignili ter spustili za 330 m.

Zapisal: Jožef TIŠLARIČ, slike: Danilo CEJ