Vodniški odsek - Galerija

Kočevje - Mestni vrh, 23. junij 2026

Poletje je silovito pridirjalo v Ljubljano. Vročina in sparina so bili že skoraj moteči. In zjutraj, ko smo se začeli zbirati na začasnem postajališču vlaka na peronu št. 95, smo se že veselili planinskega izleta v okolico Kočevja. Vožnja z vlakom je bila prijetna. V Grosuplju so se nam pridružili še planinski prijatelji iz Planinske Skupine Novo Mesto. Smeha in dobre volje je bilo na pretek. Na postajališču v Kočevju se nam je pridružila še planinka iz Bele Krajine. Ekipa enajstih udeleženk in udeležencev se je pod vodstvom Francija Škarje odločno podala v smeri Mestnega vrha. Ena udeleženka se je odločila, da gre samo do jezera, drugih deset je odločno korakalo proti izhodišču. Ura je bila okrog 9.30 in se je že nakazovalo, da bo dan topel dan. Bolj vroč kot topel. In soparen. Toda upali smo, da bo sparina z višino popustila.

Franci je nastavil obrate – tempo hoje je bil nekje med rumeno in rdečo. Preden smo se pognali v gozd, je naredil kratek postanek »za slačenje« odvečnih kosov oblačil in potem se je začelo. Sonce, sence, stopi, korenine in klanec, ki je kar tiščal k nosu … no ja, saj bo smo si verjetno mislili vsi. Saj bo bolj položno. Ne, ni in ni bilo. Nikakor, da dočakamo to »bolj položno«. T.i. Kalanova pot se je trmasto dvigala ves čas in nič ni kazalo, da bo postala bolj zložna. In ne samo to. Tudi pri sparini se višinska razlika ni poznala. Celo obratno. Občutek je bil, kot da je z višino še več vlage v zraku. Po cca. dobri uri hoje sta dva udeleženca dejala, da se raje vrneta v dolino in prideta do vrha kdaj drugič. Drugi smo bili preveč zaverovani vase in odločeni, da pridemo do vrha. In smo nadaljevali, se potili in znojili, kot že dolgo ne. Delali smo postanke pogosteje kot sicer. Se poskusili odžejati, popraviti stanje krvnega sladkorja in nadomestiti izgubljene elektrolite… toda sparina je bila neizprosna, nikakor da pojenja. Ampak, trma je trma in smo vztrajno grizli v klanec. No, kakor koli. Nekako smo le prišli do dela poti, kjer se ena potka odcepi za Mestni vrh in druga za Kočo pri Jelenovem studencu. Dve udeleženki sta se odločili, da gresta do koče. Preostali iz skupine smo se podali proti vrhu Mestnega vrha. Sparina se je vlekla vse do vrha. In šele na samem vrhu na 1.034 smo imeli občutek, da je malo več vetriča. Po hitro zaužiti malici pri koči, smo se podali na Grajsko pot, ki nas je pripeljal v dolino. In potem znova pregret asfalt in le tu in tam malo sence do kolodvora v Kočevju. Toda vlak je imel svoj urnik in smo lahko izbirali med hitro hojo do postajališča in dvournim čakanjem na naslednji vlak za Ljubljano.

Ja, tokrat je bilo teh relativnih 570 m višinske razlike naporno. Kako zelo smo bili potrebni tekočine se je pokazalo še po prihodu v Grosuplje, kjer smo morali prestopati na drug vlak. Trmasto smo iskali gostilno s pravo tekočino. ????…

Kakor koli. Vse se je dobro končalo. Kljub izjemno soparnemu dnevu, nam bo čez čas ostal le lep spomin.

Zapisal: Jožef Tišlarič

Fotografije: Danilo Cej