PD Pošte in Telekoma Ljubljana

English
Navigacija
Poštarski dom na Vršiču
Zima na Vršiču
Okno v Prisojniku
Planike
Jesen na Vršiču
Ruska kapelica
Ajdovska deklica
Dom je ODPRT

IZLET K LINTVERNU – ZMAJEVI VOTLINI, 24. oktober 2010

IZLET K LINTVERNU - ZMAJEVI VOTLINI

Tradicionalna podelitev priznanj in značk za prehojeno »Poštarsko jamsko pot« in »Pot slovenskih legend«

Nedelja, 24. oktobra 2010. Po štirih letih smo tradicionalno podelitev priznanj in značk za prehojeni društveni poti »Poštarsko jamsko pot - PJP« in »Pot slovenskih legend - PSL« zopet organizirali v Starem malnu pri Vrhniki. Žal smo v letu dni prejeli samo šest izpolnjenih dnevnikov prehojene »PSL«. Vsi pohodniki so izrazili željo, da se jim priznanje z značko pošlje kar po pošti. Dva sta bila iz Samobora na Hrvaškem, dva iz Domžal, ostala dva pa iz Maribora in Gorenje vasi. Tradicionalna prireditev se je tako spremenila v izlet članov našega Planinsko jamarskega odseka z etnološko sekcijo, pri PD Pošte in Telekoma Ljubljana.

Na zborno mesto je ob 8. uri prišlo sedem pohodnikov. Zaradi maratona so bili po Ljubljani sami obvozi, a smo na Vrhniko prispeli v predvidenem času. Po obvezni jutranji kavici se je pričel naš pohod. Na Klancu siromakov smo se ustavili pred rojstno hišo pisatelja Ivana Cankarja. Skozi Cankarjev gaj, ki ga je pred več kot sto leti uredil domačin Ivan Gruden, smo prišli do mogočne božjepotne podružnične cerkve sv. Trojice. Na pročelju je plošča z zadnjim odstavkom iz Cankarjeve povesti Aleš iz Razora: »O Vrhnika, blagoslovljeni kraj! Kadar leže mrak v tvoje tiho naročje, se zganejo lepe in skrivnostne sanje v Močilniku. Za velikim oltarjem v cerkvi svete Trojice zabuči pokopano jezero; kdor leže na mrzli kamen, pod tisto strahotno lobanjo za oltarjem, sliši zamolklo pesem skritega jezera. In ko vstane, ko ugleda to čudežno vrhniško dolino in to belo nebo nad njo, se zamisli v čudno tihotne zgodbe, ki jih uho ni slišalo in oko ne videlo. Bela megla se vzdiga iz Močilnika, vijoč se, trepetajoč hrepeni proti nebu, v veličastnem kelihu prinaša zvezdam nezaslišane skrivnosti...«. Izvedeli smo, kdaj je bila cerkev zgrajena na hribu, ki so mi včasih rekli Košaca in »Fjolčna gora«, po vijolicah, ki tu rastejo spomladi. Prisluhnili smo legendi, da naj bi lobanja, omenjena v povesti, pripadala deklici, ki je pasla ovce na Košaci in je trikrat zaporedoma našla podobo svete Trojice v grmovju. Zato so se odločili, da na tistem mestu sezidajo cerkev. Deklica je pridno sodelovala pri zidavi cerkve. Zgodilo pa se je, da je nekega dne omahnila z visokega zidarskega odra v globino in se ubila. Verni graditelji pa so njeno lobanjo, v prepričanju, da je bilo dekličino čudežno razodetje božja volja, postavili v vdolbino za glavnim oltarjem, kjer je dolgo ostala v spomin in opomin okoliškega življa. Danes lobanje ni več, podzemno jezero pa je glavni vir vode vrhniškega vodovoda.

Morali smo naprej. Novejše markacije so nas vodile po poti speljani skozi bronasto in zlato obarvan gozd Tičnice. Na nekaterih mestih se je z roba gozda odprl pogled na Koreno in dalje proti Polhograjski Grmadi. Po slabi uri hoje smo prišli na makadamsko cesto. Čez deset minut pa smo že bili na Betajnovi pri vodnjaku ali po domače pri »štirni«, kjer sta se nam pridružila še dva pohodnika. Skupaj smo jo mahnili ob strugi potoka Bela proti 3 km oddaljenemu Staremu malnu. Ker smo bili, kot se temu reče v »šunku«, smo se odločili, da pot kar nadaljujemo proti našemu cilju. Od brunarice pri Starem malnu vodi ozka strma pot do Lintvernove jame, ki jo zapirajo težka železna vrata. O sami jami vemo le to, da je intermitentni - nestalen bruhalnik in da so ga pred mnogimi leti zajezili za potrebe vrhniškega vodovoda. O skrivnostnem Lintvernu pa je pisal že Janez Vajkard Valvazor v svoji Slavi vojvodine Kranjske. Leta 1648 ga je kar dvakrat obiskal. Napisal je, da je mu je uspelo videti izbruh izvira. Skušal pa je tudi stvarno razložiti izbruh občasnega izvira in njegove razlage so prav blizu resnice.

Po isti poti, previdno zaradi mokrega listja in korenin, smo se vrnili v brunarico. Spomnili smo se vseh šestih pohodnikov, ki so končali »Pot slovenskih legend«. Žigosali smo planinske dnevnike in se prepustili gostinski ponudbi prijaznih najemnikov brunarice. Naše druženje je šlo h koncu. Pred nami je bila še poldruga ura hoje proti Vrhniki in pol ure vožnje proti Ljubljani.

Besedilo in slike: Darja Radešček