Vodniški odsek - Galerija

Danes, ko praznujejo vsi vinogradniki, saj goduje Sv. Martin, ki spremeni mošt v vino, odhajamo planinci seniorji PD Pošte in Telekoma Ljubljana na izlet v vasice Tržaškega krasa. Tudi tu raste ta čudovita roža, katere plodovi dajejo vsem znano vino teran.

Po nam že znani poti se zapeljemo skozi Sežano, kraj, vsem dobro znan iz naše polpretekle zgodovine po dolgih kolonah in čakanju na prestop državne meje.  Naselje je omenjeno že v rimskem času, saj je že takrat tod vodila cesta. Še bolj pa se je kraj uveljavil po izgradnji ceste Dunaj - Trst, v začetku 18. stol. in z izgradnjo železnice 1857. Tudi v današnjem času se razvija v pomembno tranzitno mesto. Kar nekaj pohodniških poti poteka skozi Sežano, npr.: Pliskina pot, ki se kot naselje Pliskavica imenuje po ptici beli pastirici in pot posvečena še enemu velikanu slovenske poezije, pesniku Krasa, Srečku Kosovelu, ki je bil tu doma.

V vasici Voglje izstopimo iz avtobusa, tu nas čaka Marija Peca, ki nas bo danes vodila. Skupaj z njo se odpravimo do njene letne hišice, kjer nas čaka še nekaj planincev novogoriške skupine. Postrežejo nam z dobrim prigrizkom. Skupaj se odpravimo na pot preko državne meje v vasico Col in naprej navkreber na vzpetino imenovano Tabor (418 m), kjer stoji cerkev Marije Device, imenovana tudi Repentaborska cerkev. Cerkev je prvič omenjena v škofijskih listinah iz leta 1316. Listina pa omenja tudi slovenska imena okoliških vasi in je dragocen dokument nepretrganega obstoja Slovencev v teh krajih. Poleg cerkve stojijo še župnišče, mežnarija in stavba, ki je bila včasih sedež repentaborske srenje. Ponuja pa se nam tudi čudovit razgled na Kras, Tržaški zaliv in zasnežene Alpe v daljavi.

Spustimo se navzdol, do spomenika padlih partizanov, ki ga tvori naravna stena.

Pot nadaljujemo do Volnika (546 m), najvišje točke današnjega pohoda. Tu se z razglednega stolpa razteza lep razgled po celem Krasu. Privoščimo si malico na toplem soncu. Spustimo se v Voglje, kjer se poslovimo od Marije in ostalih planincev.

Ves dan smo hodili gor in dol po repentaborski skupnosti, ki jo tvorijo vasice na obeh straneh meje. Življenje Slovencev je bilo na tej kamniti zemlji težko. Skozi zgodovino pa so jim ga različne oblasti še oteževale. Najtežji poseg v skupnost pa je bila postavitev državne meje med Italijo in nekdanjo Jugoslavijo leta 1947. Razdelila jih je na dva dela, izgubili so šolo, pokopališče, cerkev, njive, vinograde in svoje sorodnike. Vendar zavest o skupnosti ni nikdar zamrla in se je z rahljanjem mejnega režima začela krepiti na različnih področjih. Po vstopu v Evropo se je sodelovanje slovenskih vasi še bolj okrepilo.

Z avtobusom se odpeljemo v Grahovo Brdo, na kmečki turizem, kjer se okrepčamo s toplim kosilom. Veseli odhajamo proti Ljubljani saj smo preživeli lep dan.
Besedilo: Slavka Lazar                                                                 
Foto: Danilo Cej