Vodniški odsek - Galerija

BADJUROVA PLANINSKA POT: Zagorica pri Šmartnem - Tisje - Javorski Pil
Nedelja, 23. januar 2011
V mrzlem januarskem jutru se planinci Pošte in Telekoma Ljubljana odpravimo na tretji del Badjurove planinske poti. Z avtobusom se zapeljemo po zasavski cesti do Litije, kraja s kar zanimivo zgodovino. Prvič je bil omenjen leta 1256 kot Lutigia. Trške pravice je Litija dobila v 14. stoletju. Naselje se je razvijalo zaradi brodarstva na reki Savi, rudnih bogastev v okolici in obrti povezanih z obema dejavnostima. Še bolj pa se je kraj razvil po letu 1849, ko je mimo stekla Južna železnica Dunaj - Trst. Osnova novodobnega razvoja je bilo rudišče na Sitarjevcu, od koder so dobivali predvsem svinčeno, srebrovo in barijevo rudo. Topilnica svinca je delovala med leti 1880 - 1935. Rudarstvo pa je zamrlo leta 1966. V Litiji sta se rodila tudi brata Metod in Rudolf  Badjura. Metod je bil režiser prvega slovenskega celovečernega filma »Triglavske strmine« (1932), Rudolf pa pobudnik slovenskega planinstva in smučanja, avtor številnih planinskih in izletniških vodnikov. Napisal je tudi priročnik za učenje smučanja. Litijski planinci so svojemu rojaku naredili lep spomenik - planinsko pot, ki se vije gor in dol po Zasavskem hribovju in se imenuje po njem.

Iz Litije nadaljujemo vožnjo do vasice Zagorica, kjer izstopimo. Tu nas čakata Milena in Tone, ki bosta pomagala Borisu pri vodenju današnjega izleta. Skupaj se začnemo strmo vzpenjati po bukovem gozdu. Snega je ravno za »vzorec«. Na obronkih gozda pa se nam ponuja lep razgled po Jablaniški dolini in na zasnežene vršace v daljavi. V vasi Tisje imamo krajši počitek. Posedemo ob hiši, sonce nas prijetno greje. Tu je tudi zaključek vsakoletnega »Zimskega pohoda na Tisje«, ki ga organizira Planinsko društvo Litija, v počastitev obletnice bitke II. štajerskega bataljona, 24.12.1941. Odpravimo se naprej, saj je kljub soncu hladno in še kar nekaj poti je pred nami. Hodimo po makadamu, kolovozu in gozdu pa smo že na Javorskem Pilu, na glavni cesti, ki povezuje Zasavje z osrednjo Dolenjsko. Prezgodaj! Avtobusa še ni, kuhar pa tudi še ni skuhal kosila. Vodilni so staknili glave in odločili, da izlet še malo podaljšajo. Bili smo veseli saj bi se bilo škoda, v tako lepem dnevu, prezgodaj vrniti domov. Z avtobusom se zapeljemo do Velike Preske, od tu pa peš do Polšnika. Spet se nam ponujajo lepi razgledi. Čaka nas avtobus s katerim se zapeljemo v Litijo, do gostilne Kovač, na kosilo. Ob prijetnem kramljanju čas hitro beži, poslovimo se od Toneta in Milene - hvala in nasvidenje naslednjič!

Večeri se, dan se končuje, na obzorju že žari večerna zarja. Imeli smo se lepo, saj je za nami lep, sončen dan.

Besedilo: Slavka Lazar

Foto:        Stane Tomšič