Seniorski odsek-deluje v okviru vodniškega odseka - Galerija

Pogled v jutranje nebo je obetaven, ko se nas v četrtek, 10. marca 2011,  43 pohodnikov Seniorskega odseka PD Pošte in Telekoma Ljubljana odpravi v vzhodni del naše dežele. Polja in travnike ovijajo še jutranje meglice, ko se vozimo  proti Trojanskim predorom. Naš avtobus kmalu zavije v Savinjsko dolino, kjer nam nasproti žubori reka Savinja. To je čas, ko se narava prebuja, polja so sveže preorana, nekatera imajo že rahel zeleni nadih komaj vzklilega žita. Pogled nam uhaja k vodi, lepim domačijam in novozgrajenim stanovanjskim objektom ob poti, še bolj pa ga privlačijo sicer še neprebujeni, vendar lepi gozdovi in hribi, ki dolino obdajajo na obeh straneh.

Naš prvi postanek je v naselju Ljubno ob Savinji, kjer si privoščimo obvezno jutranjo kavico. Tu nas pričaka domačin France, ki skupaj s planinskim vodnikom Stanetom poskrbi za prijeten, zanimiv in zabaven dan. Končna postaja vožnje je zaselek Ter, kjer nas preseneti izredno domiseln smerokaz, ki nakazuje začetek in zaključek krožne »Zelene pešpoti Sopot« po pobočju vzpenjajočih se hribov med Ljubnim in Smrekovcem, na kateri bomo preživeli naslednjih nekaj ur. Pot sta domiselno speljala Planinsko društvo Rečica in Turistično društvo Ljubno. Škoda, ker ni z nami načelnik Seniorskega odseka Stanko, ki je bil pobudnik tega izleta. Zato pa sta tu naš vodnik Boris in predsednik Stane tako, da nismo prepuščeni sami sebi. Zasnežena pot nas vodi kar precej navkreber. Odpirajo se novi in novi razgledi na pobočja in travnike, osamele domačije in oddaljene visoke vrhove Komna, Travnika, Raduhe, Ojstrice. Na daljšem odseku hodimo po grebenu in pogled se razširi na obe strani, tudi v dolino Jezernice. Naša dolga pisana kača se vije med travniki in polji, zaide v gozd, prečka potoke pa se zopet prikaže med planinskimi pašniki. Ne spremlja nas ravno sonce, vendar je prijetno toplo, nekaterim celo vroče po dveh urah hoje.

A tu nas že čaka postanek pri kmetiji Globočnik, kjer nas presenetijo z izredno gostoljubnostjo. Človeku je res toplo pri srcu, če naleti na tako dobre ljudi. V trenutku je poskrbljeno, da vsi sedimo pa ne samo to. Ponudijo nam tudi domače žganje in »borovničke« pa mošt, da si privežemo duše. Seveda ima vsak tudi  nekaj za pod zob v nahrbtniku. Skratka, lepo nam je, ko si napolnimo trebuščke in krenemo dalje. Pot nas vodi mimo zamrznjenega slapa, ki je v treh višinah ustvaril zanimive naravne skulpture. Zima se tu še ni poslovila, pot je zasnežena, postaja vedno bolj strma in ozka. Kljub temu, da so jo domačini tri dni nazaj prav za nas zgazili, pade odločitev vodnikov, da je za večino udeležencev pot prenevarna. Vrnemo se do kmetije, nato pa se po drugi poti vrnemo k smerokazu v dolini. Prijetno utrujene nas v gostilni Prod pričakajo pogrnjene mize, kot je že običaj na naših izletih. Ampak tu nas pričaka tudi muzikant, ki mu ne zmanjka in ne zmanjka slovenskih viž. Tako je zagret, da celo med kosilom poskrbi za zvočno kuliso. Vsakdo od nas mora zapeti pesem, ki se začne z zaporedno črko v abecedi in kar ne da se nam vstati. Toda v Ljubnem nas čaka še ogled Flosarskega muzeja, ki ga ne smemo zamuditi. Ni nam žal. Ob slikovnem gradivu nas domačin v svojem narečju popelje v čase, ko je bila tu glavna dejavnost lesarstvo in splavarstvo. Njihov kruh je bil trd, težko prislužen.

Medtem že pada mrak in čas je, da se vrnemo. Prijetno utrujeni, z lepimi vtisi in prijetnimi mislimi se zgnetemo nazaj v naš avtobus in dan se počasi zaključi.

Besedilo:     Vlasta Golob

Fotografije: Stane Tomšič