PD Pošte in Telekoma Ljubljana

English
Navigacija
Poštarski dom na Vršiču
Zima na Vršiču
Okno v Prisojniku
Planike
Jesen na Vršiču
Ruska kapelica
Ajdovska deklica

MARTINOVA POT, VIA SANCTI MARTINI Pohod s PD Pošte in Telekoma Celje in Maribor, 27. april 2011

MARTINOVA POT - VIA SANCTI MARTINI
Skupni pohod PD Pošte in Telekoma Celje, Ljubljana in Maribor, 27. aprila 2011.

Kljub ne preveč obetavni vremenski napovedi, je odpeljal avtobus iz Ljubljane samo z nekaj praznimi sedeži, ki so jih hitro zasedli naši člani z bežigrajskega in črnuškega dela Ljubljane ter Domžal. Danes nas je pot peljala na savinjski konec, kjer se nam je obetala zanimiva pot. V Polzeli so se nam pridružili prijatelji iz celjskega društva ter 'domači' vodnik Ferdo Glavnik. V Letuš, kjer smo začeli s hojo, so se pripeljali tudi člani iz mariborskega društva. Vseh skupaj nas je bilo kar lepa četica, ki se je podala  čez most preko Savinje po markacijah Savinjske planinske poti. Že takoj na začetku smo ugriznili v kolena in se kaj hitro povzeli na solidno višino z lepimi razgledi. Ob poti smo občudovali zeleno obarvani gozd z neštetimi odtenki te prečudovite barve. Mnogo spomladanskega cvetja je sicer že odcvetelo, kljub temu pa je ostalo za naše občudovanje še marsikaj, če ne kaj drugega pa zeleno-rumene planjave cvetočega regrata. Pot nas je vodila mimo nekaj lepo urejenih kmetij, kjer se na vrtovih domačinov nismo mogli nagledati prelepo obarvanih azalej, narcis, da o cvetenju jablan in hrušk ne govorim. Pogledi so nam uhajali v daljavo, kjer smo najprej občudovali Goro Oljko, prikazala se nam je Čreta s cerkvico na vrhu, ko pa se je pot prevesila proti Nazarjam, so se pred nami dvignile Golte, v daljavi pa sta dolino zapirala Lepenatka in Veliki Rogatec (Veliki Rogac ali Mrtvi menih).

V Nazarjah nas je pot peljala mimo hiše, v kateri je živel in delal znameniti kipar Jože Horvat Jaki, nato pa smo se povzpeli do frančiškanskega samostana. Na samostanskih vratih je napis, da tod mimo vodi Martinova pot, ki povezuje kraje med Sombathelyjem na Madžarskem, kjer se je sv. Martin rodil in Toursom v Franciji, kjer je njegov grob. Lepo smo bili sprejeti, Pater Damjan nas je prijazno povabil v jedilnico, kjer smo se najprej okrepčali z dobro enolončnico, potem pa nas je popeljal še v cerkev Marija Nazaret, po kateri je kraj Nazarje dobil ime. Tam smo izvedeli, kako sta se samostan in cerkev skozi zgodovino gradila, povedal je, da že od leta 1752 deluje samostanska knjižnica in da so frančiškani tu že kakih 350 let. Bogato samostansko knjižnico smo si tudi ogledali. Oblaki so prinesli nekaj dežja in zoprno je zapihalo, zato smo se poslovili od prijaznega gostitelja in se po strmih stopnicah spustili v Nazarje, od koder nas je avtobus zapeljal v Mozirski gaj. Najprej z dežniki, potem pa tudi brez njih, smo si ogledali lepo urejene gredice, na katerih so se razkošno pozibavale glavice tulipanov najrazličnejših barv. Gospod Božo iz Mozirskega gaja, ki deluje kot društvo, nam je med vodstvom skozi park pripovedoval, kako poteka njihovo delo in s kakšnimi težavami so se že spopadali, da je park ostal in postal to, kar je danes. Vse tulipane, narcise, hijacinte, azaleje, mačehe in še mnoge druge rože, ki cvetijo v tem času v Mozirskem gaju, bi težko prešteli. Tega nismo niti poskušali, le uživali smo in v fotoaparatih odnesli del njihove barvitosti in lepote domov.

Besedilo: Branka Rus

Foto:       Stane Tomšič