PD Pošte in Telekoma Ljubljana

English
Navigacija
Poštarski dom na Vršiču
Zima na Vršiču
Okno v Prisojniku
Planike
Jesen na Vršiču
Ruska kapelica
Ajdovska deklica

Razdrto - Nanos, 1262 m - Predjama, 10. april 2011

RAZDRTO - NANOS - PREDJAMA
Nedelja, 10. april 2011

V lepem nedeljskem jutru smo se odpeljali proti Primorski in že med potjo špičili ušesa, ko nam je vodič na naši poti, Gregor Česnik, pripovedoval o svojih trenutnih aktivnostih. Jutranje kavice tako sploh nismo potrebovali. Z avtoceste smo zavili v Postojni in se z nostalgijo v srcu zapeljali po stari cesti do Razdrtega.

Ob izstopu iz avtobusa nas je presenetil mrzel piš z našega prvega cilja, Nanosa. Z mislijo, da nas bo danes verjetno prepihalo, smo jo mahnili v hrib. Že kmalu na začetku so nas presenetili pohodniki, ki so se kljub temu, da je bila ura komaj kaj čez osem, z vrha že vračali. Ubrali smo položnejšo pot na vrh, najprej čez travnik pa v gozd, kjer so bila drevesa vsa nagnjena v eno stran, ker jim burja ne pusti rasti naravnost. Deloma je bila pot prav sprehajalna, lepa, široka in dokaj zložna, šele višje je postala prava planinska. Po izstopu iz gozda smo prečili široka travnata pobočja vse do cerkvice sv. Hieronima, kjer je preko roba udarila mrzla burja, da se je večina kar hitro zavila v svoje vetrovke. Burja nas je prav pridno zaustavljala na naši poti proti vrhu Pleša (1.262 m), od koder  smo imeli čudovite razglede po Vipavski dolini. V daljavi so se svetili s snegom okrašeni vrhovi Alp, v rahli meglici se je dalo razločiti tudi Jadransko morje. V zavetju velike kotanje pri Vojkovi koči smo posedali v pravem spomladanskem vremenu, najbolj zagnane nabiralke pa so se izgubile v planjavah čemaža.

Pohod smo nadaljevali več ali manj navzdol, skozi gozd, poln čemaža in pomladnega cvetja, z lepimi pogledi proti Javornikom in Snežniku. Kontrasti gozda so se prelivali iz sivine še neolistalih dreves više gori, do svetlega zelenila prvih listkov niže spodaj in do temine vedno zelenih smrek. Spustili smo se mimo cerkvice sv. Brica sredi gozda in obstali za nekaj časa v vasici Strane. Uživali smo lahko v vaški idili, kjer je petelin nadziral svoje kokoške na paši, se pod cerkvijo v senci tisočletne tise osvežili s tekočo vodo ob vaškem koritu in se malo razgledali. Pot nas je potem vodila dalje čez travnike, mimo cvetočih sadnih dreves, skozi vas Šmihel pod Nanosom vse do Predjame. Tu so tisti bolj utrujeni posedli po bližnjih gostiščih, nekateri pa smo do odhoda avtobusa še malo raziskali okolico Predjamskega gradu in Erazmove lipe.

Marjan Ogrin