PD Pošte in Telekoma Ljubljana

English
Navigacija
Poštarski dom na Vršiču
Okno v Prisojniku
Jesen na Vršiču
Ruska kapelica
Ajdovska deklica
Dom je ZAPRT

ŠAVNIK, 22.05.2011

Tokrat smo se planinci z naše skupine odpravili raziskovat gore nad Baško grapo.  Izhodišče je bilo Petrovo brdo. Vzpenjali smo se po poti, ki jo tečejo na maratonu 4 občin, letos junija pa bo tu potekalo svetovno prvenstvo v gorskih tekih. Prav prijetno je bilo hoditi po goznem hladu in med potjo nabitati zelišča, saj smo imeli s skupini tudi dobre poznavalce zdravilnih rastlin. Kar hitro smo prispeli na Kouce, kjer smo si na toplem spomladanskem soncu privoščili krajši počitek, potem pa smo nadaljevali proti lovski koči na Bačarskemu sedlu. Vmes smo si še ogledovali bogato spomladansko floro, kaj kmalu pa se nam je odprl tudi pogled na zgornji del Baške grape. Spotoma smo si ogledali še dobro ohranjene pomnike, ko je tu potekala Rapalska meja. Kar hitro smo bili na sedlu in pred nami je bil le še zadnji vzpon pred našim najvišjim ciljem. Nazaj smo krenili v redek gozd in prav prileglo se nam je, da nismo bili preveč izpostavljeni močnemu soncu. Ko pa smo prišli iz gozda, so nas travniki pozdravili z bujnim spomladnskim cvetjem: jegliči, avriklji, kosmatinci, pogačice, prava paša za botanike in fotografe. Tudi vrh Šavnika ali kot so mu včasih rekli razgledni grič nam je ponudil nepozabne razglede na Gorenjsko in Primorsko stran. Tu bi kar "eno kitico odbrenkali" v travi, če nas ne bi malo priganjalo v dolino, saj so za popoldan napovedovali plohe, katerih pa na koncu ni bilo. Do Bačarskega sedla smo se morali vračati po poti pristopa, od tu dalje pa smo šli po nekdanji mulatjeri proti Bači. Bolj kot smo se spuščali v dolino, bolj je postajalo vroče in soparno. Še kako prav nam prišlo, da smo kar hitro zavili v gozd, ki nam je nudil vsaj malo hladu. Na Bači smo si ogledali bivšo mlekarno, ki jo počasi obnavlja Društvo Baška dediščina. V njej je že urejena razstava, ki v sliki in besedi prikaže vsaj del življenja na Bači. Vasica ima zelo pestro zgodovino, saj so bili domačini tesno povezani z Bohinjem. Vasico so tako kot vse ostale vasi pod gorsko verigo naselili Tirolci. Na robu vasi kraljuje cerkev sv. Lenarta z vaškim pokopališčem z značilnimi nemškimi priimki. Prvi zapisi iz leta 1377  Bačo navajajo kot Binchinuel (tri domačije), z  današnjim imenom (Bača) pa so zapisi iz leta 1594. Nemška oblika Vetsch je samo prilagoditev starega predslovansko vodenega imena Bača. Tudi Sv. Lenart ima bogato zgodovino, saj je bila to v takratnih časih edina cerkev v tem okolišu. Tako so Bohinjci nosili pokopavat svoje mrliče čez Bačarsko sedlo na Primorsko stran, pozimi pa so jih zakopali v sneg in jih prinasli na Bačo, ko ni bilo več snega in so jih lahko dostojno pokopali. V teh krajih je bilo tudi zelo živahno, ko je po vrhovih potekala Rapalska meja. Življenje v teh hribih, skopih z rodovitno zemljo, s pokonci postavljeno ravnino  in domačijami polniih lačnih ust je bilo vedno težko. Zato so bili ljudje prisiljeni iskati dodatne zaslužke in prav "katrabant" - tihotaljenje iz Italije v Jugoslavijo in obratno je marsikateri družini pomagalo pri preživetju. Po vojni pa so začeli odhajati v svet in sedaj vas premore celo eno družino z otroki in par starih ljudi. Če se le - ta družins ne bi vrnili iz Podbrda in si tu ustvarili domovanje, bi jo doletela enaka usoda kot bližnji Kal in na drugi strani grape ležeča vas Porezen, kjer ni več stalno živečih ljudi. 
Po daljšem postanku in ogledu mlekarne in cerkve nam je preostal samo še sestop do Podbrda. Šli smo kar po stari stezi, ki je bila nekoč, ko še ni bilo ceste, edina povezava z dolino. Ko pa smo prišli v dolino se je pred nami odprl še zadnji pogled na del prehojene poti in na Šavnik, ki nam je postregel s tako lepimi razgledi.
Tudi v Podbrdu nas je čakala še ena zanimivost, značilna prav za ta konec Baške grape. V polnem razcvetu nas je pozdravila kratkodlaka popkoresa, endemit, za kateero pravijo, da raste le v naših krajih.
Baška grapa je kljub odmaknjenosti in neprepoznavnosti bogata s svojo burno zgodovinsko preteklostjo. Prav Društvo Baška dediščina, ki s požtrvovalnim delom obnavlja tehnično kulturo v tem delu, veliko pripomore k prepoznavnosti krajev, kot jim mi domačini pravimo, da smo Bogu za hrbtom.

Tekst in fotografije: Darinka Gaberščik