Vodniški odsek - Galerija

Nekoliko prej kakor običajno, nas je midi-bus popeljal iz Ljubljane proti Robidišču, najzahodnejšemu zaselku v Sloveniji. Velik del poti smo se vozili ob reki Soči, tako da smo lahko opazovali njene bregove in čudovito turkizno, modro-zeleno barvo. Kratek postanek smo naredili v Kobaridu. Naprej do Robidišča pelje ozka, strma cesta. Na nekaterih odsekih deluje kot bi bila enosmerna. Ob reki Nadiži smo se sprehodili po znamenitem kamnitem, stopničastem Napoleonovem mostu. Postavljen je v ozek kanjon Nadiže, kjer je nekdaj potekala antična rimska pot iz Pradola in Robidišča naprej po Nadiži. Tu je pravi raj za kopalce in za ribiče, ki lahko ulovijo postrvi, šarenke ali lipane, lahko pa najdejo tudi sladkovodnega raka deseteronožca. Ko smo se naužili vodnih lepot, smo po nekaj kilometrih vožnje prispeli na naš cilj, zaselek Robidišče. Tu smo doživeli topel sprejem gospe Pavle, ki vodi kmečki turizem Robidišče. Postregla nas je z domačima sirom in kruhom ter z vročim čajem iz mešanice zdravilnih zelišč. Domačinom, Pavli, Igorju in Rudiju Cenciču gre tudi zahvala, da smo lahko opravili naš pohod, saj so nam  pred izletom "pripravili" planinsko pot, ki smo jo poimenovali Rudijeva pot, po našem prijaznem vodiču. Veliko zanimivih reči nam je med potjo povedal Rudi: kako krave vedno znajo najti pravo pot v dolino, da imajo med sabo izbranega kravjega vodnika, kateremu sledijo. Ko je bil Rudi še otrok, so držali kravjega vodnika za rep, da jih je popeljal v dolino ali na boljši pašnik. Krave so hodile navzdol, koze pa navzgor. Kozje poti so bile težje, bolj ozke in strme, nedostopne kravam. Postali smo tudi na Korenovi skali, si ogledali skalnato votlinico, v katero se lahko stlačijo štirje fantiči. Po približno eni uri hoje smo prispeli pred vhod v Svinjsko jamo, ki je na slovenski strani. Nad vhodom pa je mejni kamen, ki meji na Italijo. V tej jami so se skrivali partizani pa jih fašisti niso mogli najti. Izvedeli smo, da bodo odstranili skalo, ki je med vojno ni bilo ter uredili prijazen vhod v jamo. Iz jame je vel zelo hladen zrak, kar nam je vsem prijalo. Počasi smo nadaljevali pot iz gozda med travnike. Ženske so nabrale šentjanževo cvetje, saj so v višinskih rožah zdravilne snovi še bolj učinkovite. Občudovali smo lepoto zdravilnih rastlin, ki jih tukaj ne manjka. Večji del pohoda se je dogajal v Italiji. Tako smo prispeli v vasico Črni Vrh (ital. Montefosca). Očarani nad lepoto, ki smo jo videli, ter prijetnim vzdušjem, ki je vladalo med nami, smo se z zadovoljstvom ustavili v slovenski turistični gostilni. Popili smo pivce ali vince, nekateri so samo sedeli in počivali ali pa so se igrali z mini kužki, ki so se nam motali pod nogami. Na krožni poti nazaj v Slovenijo je Rudi pripovedoval, kako so v starih časih švercali, da so lažje preživeli; kako so se jih italijanski finančniki bali in jih niso kaj vneto iskali, ker se je marsikateri vrnil s terena brez oblačil in zaradi nesposobnosti izgubil službo. Pokazal nam je hišo v kateri je »ena Marija« imela skladišče z zalogami robe (hlače, srajce, »žlipe« itp) za »trgovce« iz Jugoslavije. Pavla nas je že čakala s kosilom, odlično mineštro z mesom, doma pridelano zelenjavo in okusno sladico: skutin kolač z domačim jogurtom ter prelivom iz svežih malin. Okoli pete ure smo se poslovili od prijaznih gostiteljev z obljubo, da se ob letu zopet snidemo. Zgradbe v Robidišču lepo obnavljajo, in življenje se nadaljuje brez bojazni, da bi vas, po hudih katastrofalnih potresih iz osemdesetih let, zamrla.                                                                               

Zapisala in fotografirala: MK