Vodniški odsek - Galerija
BAVARSKE ALPE turistično-planinsko potovanje - JULIJ 2011
Planinsko-turistično potovanje PD Pošte in Telekoma Ljubljana, od 22. do 26. julija 2011 (Nemčija-Avstrija). Bavarske Alpe veljajo za najprivlačnejši del nemških dežel, saj jih je narava v vseh pogledih bogato obdarila. Po nazobčanih gorskih verigah s številnimi dvatisočaki so speljani tisoči kilometrov lepo urejenih planinskih poti, vmes potekajo slikovite rečne doline z ledeniškimi jezeri in skalnatimi soteskami, bogati gozdovi in dišeči travniki... Velik del dežele je zavarovan kot narodni ali pa krajinski park. Človeka je ta pokrajina od nekdaj mikala, zato ni čudno, da je tu zapustil številne sledove svoje ustvarjalnosti v obliki samostanov, utrdb, baročnih cerkva, razkošnih dvorcev, prestižnih letovišč, tehnično zahtevnih železnic in žičnic.... Zaradi vsega tega smo se letos odpravili v kraje in gore, ki jih na organiziranih društvenih izletih še nismo obiskali. Poseben magnet je bil Watzmann, 2713 metrov visoka gora, na katero se je prvi povzpel naš rojak Valentin Stanič. Organizacijo potovanja smo zaupali agenciji Gaia plus, s katero smo se pred leti potepali po Provansi.
Zgodaj zjutraj prvega dne smo se z avtobusom odpeljali iz Ljubljane čez Avstrijo po Turski avtocesti mimo Salzburga v Nemčijo, na Bavarsko. V bližini mesta Rosenheim smo se podali proti najvišjim vrhovom nemškega alpskega sveta. Okoli poldneva smo prispeli v enega najslikovitejših bavarskih krajev Oberammergau. Kraj je pisan, pa še kako! Prav od tukaj izvira značilno bavarsko poslikavanje hišnih fasad s freskami. Vsaka hiša nam pove svojo zgodbo. Mesto slovi po že 200-letni tradiciji uprizarjanja pasiona, ki se tu odvija vsakih deset let. Po kratkem ogledu glavnih mestnih zanimivosti smo se z žičnico povzpeli na bližnjo goro Ettaler Manndl. Vzpon na vrh po plezalni poti smo morali opustiti zaradi poslabšanja vremena, ki je tudi v naslednjih dneh krepko krojilo naše planinske načrte. Vsi skupaj smo se med dežjem peš spustili do znamenitega samostana Ettal (877 m), kjer smo ob bavarski večerji poskusili kakšno pivo varijo ettalski menihi. Sledila je še kratka vožnja do enega najpomembnejših in tudi najprestižnejših bavarskih turističnih krajev, do Garmisch-Partenkirchna, kjer smo prenočili.
Drugi dan je bil namenjen vzponu na najvišjo nemško goro Zugspitze (2962 m). Po zajtrku smo se vkrcali na vlak, imenitno zobato železnico, ki vodi na Zugspitze. Proga je nadvse domisleno speljana in je tudi prava tehnična mojstrovina. Na svoji 11,5 km dolgi poti (od tega 4,8 km skozi tunel) premaga kar 1838 višinskih metrov. Manjši del skupine naj bi izstopil že pred vstopom v predor, na postaji Riffelriss (1639 m) in se od tu podal na vrh po zahtevni zavarovani plezalni poti, vendar razmere z meglo in večjo količino novega snega tega niso omogočale. Zato smo se vsi z železnico pripeljali do konca dolgega predora, vse do ledenika na Zugspitzplatt na 2600 m višine. Od tod smo se na vrh zapeljali z gondolsko žičnico. Z razgledom ni bilo nič, zato smo si lahko le na razstavi z video predstavitvijo ustvarili vtis o najvišji nemški gori in njeni okolici. Z gore smo sestopili z gondolsko žičnico do jezera Eibsee, kjer smo za tolažbo opravili nekajurni sprehod okoli jezera (malo z dežniki, malo brez).
Tretji dan smo se odpravili na obisk enega izmed znamenitih gradov kralja Ludvika II. Bavarskega. Iz letovišča Prien smo se odpeljali z ladjo po Chiemskem jezeru na otok Herreninsel. V dežju smo se sprehodili čez baročni park, in vstopili v razkošne sobane dvorca Herrenchiemsee. Ludvik II. Bavarski ga je zgradil po vzoru Versaillesa pri Parizu, kar 200 let kasneje kot njegov francoski vzornik kralj Ludvik XIV.
Popoldne smo se zapeljali proti pokrajini Berchtesgaden do kraja Ramsau, ki naj bi bilo naše izhodišče za vzpon na mogočno goro Watzmann. Kaj reči drugega, kot da si takšnega julija nihče ni mogel predstavljati, v dolini dež in mraz, v gorah megla in sneg. V takem si nihče ni želel na 5-6 urni vzpon do koče Watzmannhaus, brez vsakega upanja na osvojitev vrha Watzmanna. Na srečo je naša vodička Mojca uspela najti proste sobe v bližnjem letoviškem in zdraviliškem kraju Bad Reichenhall, kjer smo nato prespali dve noči. V udobnih sobah in ob dobri bavarski kuhinji se nikomur ni kolcalo po skupnih ležiščih v koči. Seveda pa nas je bilo kar nekaj precej razočaranih, da so se nam po vrsti podirali vsi planinski načrti. No, vendarle ne čisto vsi, saj smo četrtega dne le uspeli spraviti skupaj večurni planinski izlet v suhem, sončnem vremenu. Prav vsi smo se povzpeli na bližnji, okrog 1300 m visoki hrib s čudnim imenom Pflasterbachhoerndl in se po lepi, mestoma izpostavljeni, krožni turi vrnili v toplice, kjer smo si privoščili zadnji večer v pravi bavarski pivnici.
Zadnji dan, ki je bil najlepši, smo izkoristili za kratko vožnjo v pokrajino Berchtesgaden do čudovitega ledeniškega jezera Koenigsee, stisnjenega med gori Jenner in Watzmann. Vzeli smo si čas za vzpon do slikarskega razgledišča in za sprehod po prijetnem majhnem letovišču ob jezeru. Izboljšanje vremena je privabilo množice turistov na obalo Kraljevega jezera. Vendar smo se morali kmalu posloviti, saj nas je čakala še vožnja proti domu.
Odpeljali smo se nazaj proti Avstriji, mimo Salzburga do kraja Werfen, nad katerim se v pobočju gorskega masiva Tennengebirge nahaja največja doslej poznana ledena jama na svetu Eisriesenwelt. Do jame na višini 1641 m, smo prišli najprej po gorski cesti z avtobusom, nato delno peš, nato z gondolsko žičnico in nato spet peš do samega spodmola, kjer je vhod v jamo. V spremstvu lokalnega vodnika smo se z jamarskimi svetilkami podali po urejenih poteh, skozi ledene predore in čez 1400 stopnic. Zares veličastno doživetje, a se je bilo kar prijetno zopet vrniti na svetlo in toplo površje.
Tako se je končala naša »mokra« bavarska dogodivščina, skrivnostni Watzmann pa nas bo moral počakati kdaj drugič. Bilo je nepozabno, občasno deževno in megleno, ampak nepozabno!
Stane Tomšič