PD Pošte in Telekoma Ljubljana

English
Navigacija
Poštarski dom na Vršiču
Zima na Vršiču
Okno v Prisojniku
Planike
Jesen na Vršiču
Ruska kapelica
Ajdovska deklica

Gruzija in Armenija, avgust-september 2011

Odpotovali smo iz ljubljanskega letališča v pobrateno mesto Tbilisi. Žal nimamo direktne povezave, ovinek čez Carigrad je bil zamuden in utrujajoč. Ogled tega lepega mesta smo si privoščili šele čez dvanajst dni. Z lariji, našim novim plačilnim sredstvom, nas preskrbi naša vodička Nina. Zelo smo ji hvaležni. Prestavljamo ure, Tbilisi je za dve uri pred nami. Srečamo se z Natalijo, našo gruzijsko vodičko. To je država s spremenljivim imenom, za njih je Sakartvelo, za svet Georgia, za Ruse in še za koga Gruzija.
Proti zahodu, nato proti severu nas je vodila pot do prvega hotela. Plodna ravnica s sredozemskim rastjem, solidne, a skromne hiške ob cesti so nas pripeljale do mesta Zugdidi. Nekdanja kraljeva palača se razkazuje v lepem parku s fontano. Za odprtim oknom opazim v veliki pisarni na steni za nekim pomembnežem gruzijsko in evropsko zastavo. Ja, tudi oni že pogledujejo proti Evropski uniji!. Ne marajo Rusov, ki so jim prevzeli dve pokrajini, Abhazijo in Južno Osetijo, zaveznike iščejo v Evropi in Ameriki. Nekoč je bila Gruzija zelenjavni vrt, s katerega so dnevno vozili z letali svežo zelenjavo v Moskvo. Kaj pa sedaj?

Naš bolj skromni avtobus moramo v Zugdidiju zamenjati za kombije. Po nekaj kilometrih vožnje po solidni cesti, je jasno, zakaj. Pred nami so dolgi kilometri vožnje po gradbišču za novo cesto. Vmes si občasno pomirimo »razrukane« kosti na odsekih že izgotovljenega betona ali asfalta.Sledijo spet odseki prahu in lukenj vse do Mestije, središča pokrajine Svaneti. Nad naravo smo očarani. Najprej  se vozimo ob mogočni zajezeni reki Enguri, ki hrani dobršen del države z elektriko. Sledijo strma pobočja poraščena z gozdom in globoki kanjoni. Vmes so posamične vasice in cesta, ki se zajeda v strme, prepadne bregove. To je svet Visokega Kavkaza iz vulkanskih in metamorfnih kamnin. Tu so rude, tu so tudi reke, ki so nosile zlata zrna. Lovili so jih z ovčjimi kožami. Od tu izvira zgodba o zlatem runu.

Mestia je tu največje mesto, a je to kljub vsemu majhen kraj. Tu se gradi in gradi, Novi hotelčki, penzioni. Bagri, stari tovornjaki, gradbene jame, prašna ceste, razdejana dvorišča in krave, ki se pasejo povsod, kjer si pač kaj najdejo. Pogled na okolico razkrije lepo gorsko pokrajino, ki išče prihodnost v turizmu. Mi bi radi imeli zgodnje zajtrke, a v tej deželi to ne gre. Mi smo že pred vrati jedilnice, ko pride v služb prva natakarica. Jedli bomo podobne zajtrke ves čas, sire in jajca, zelenjavo, morda hrenovko, maslo in marmelado, pa kavo ali čaj, ponekod sok. Spoznamo hačapuri in se nad njim takoj navdušimo. To je kot krožnik velik kos pogače iz jogurtovega testa, nadevan s sirom. Lepo rumeno je zapečen in narezan na režnje.

Gremo v kombije in se »odguncamo« v lepo dolino, ki nas bo pripeljala pod vznožje čudovite skalnate piramidi podobne gore, ki se vsa bela razkriva občudujočim pogledom. To je Ushba, nekaj pod pet tisoč meri, a je zahtevna in neusmiljena do svojih naskakovalcev. Dolina je prostrana, gozdnata, po njej teče reka, ki jo polnijo privlačni slapovi. Gremo v hrib, koliko pač kdo zmore. V gozdovih je polno velikih in zdravih jurčkov. Gobarska strast zagori in zvečer je na vrsti priprava jurčkov z jajci. V skromni hotelski kuhinji nas nezaupljivo gledajo, ko pripravljamo to jed. Je mogoče, da ne poznajo gob? Pogovarjati se skoraj ni mogoče. Ruščino so pognali iz šol. Starejši in srednjih let jo še govorijo, mlajši pa začenjajo svoj neizogiben spopad z angleščino.

Naslednji dan  gremo na dolgotrajno pot s kombiji, da si ogledamo eno najvišje ležečih evropskih vasi pod najvišjim gruzijskih vrhom Sharo. Po razriti makadamski cesti se vzpenjamo na prelaze, se spuščamo v doline, bredemo po globokih lužah in čez potočke, strmimo v kanjone globoko pod seboj in upamo, da je cesta dovolj široka in trdna, da nas ne bo odneslo v globel.

Spremljajo nas gozdovi in travniki, videvamo skromne vasice na pobočjih, tu in tam se nam razgalijo zanimive pisane skale. Vidimo eno najstarejših cerkvic iz 6. stoletja in se po dolgih urah vožnje znajdemo na lepi travnati planoti na višini 2100 metrov, kjer leži vasica Ušguli.

Znamenita je njihova cerkvica Lamaria, znameniti so stolpi, ki so vidni od daleč in dajejo poseben izgled kraju.  Sicer je vas skromna, neurejena, okolico hiš krasijo koprive in plevel, poti so razdrapane. Ne sekirajo se prav dosti.  Pozimi jih bo večina odšla kam niže, ostalim pa bo že kmalu debela snežna odeja na svoj način polepšala okolico. Izlet po dolini navzgor, ob reki, med strmimi travniki in s pogledom na Sharo, ki se je po malem prikazovala izza oblakov, je bil uživaško doživetje.

V muzeju slavnemu alpinistu Mikhailu Khergianiu, ki je osvajal bližnje in evropske gore še pred vojno in v čast Sovjetske zveze, je lepo predstavljena njegova kariera. V hiški, kjer se je rodil, je vse ohranjeno. Vidi se, kako so imeli urejeno sobivanje ljudi z živalmi. V edinem velikem prostoru hiške so ob zidu jasli, živina je gledala v prostor, kjer se je kuhalo v kotličku in jedlo.

Dolga pot iz gorske pokrajine v mnogo toplejše nižine se je končala v mestu Kutaisi. Lepo sodobno, urejeno mesto z bogato zgodovino. Tu je spomenik pomembnemu možu Takaishviliju, ki mu je uspelo rešiti pred ropom boljševikov ves gruzijski nacionalni zaklad in ga spraviti v Francijo. S Stalinovo pomočjo so vse dragocenosti kasneje vrnili v državo.

Gruzijska identiteta sloni na treh stebrih, na lastnem jeziku in pisavi, ki se je izoblikovala iz potreb, ki jih je v deželo prineslo krščanstvo. To je od 4. stoletja državna religija in igra pomembno vlogo še danes. Obiskali smo katedralo Bagrathi nad Kutaisijem, pa samostan Gelati, kjer je pokopan pomemben kralj David Graditelj, ki je v 11. stoletju premagal Seldžuke in prestavil prestolnico v Tbilisi. Kompleks je pod zaščito UNESCA, kot še mnogo cerkvenih objektov v Gruziji. Za cerkvenimi in samostanskimi obzidji se je čas ustavil. Mir, predanost, poljubljanje ikon, dotikanje svetih predmetov, križanje, poklekanje, zamaknjeno petje meniha za ikonostasom.....vzdušje, ki ga je težko opisati, še teže se mu je predati, ker nas vedno preganja čas. Hitimo naprej, avtobus požira kilometre do parka Borjomi, že od nekdaj poznanega zdraviliškega kraja z znamenito mineralno vodo, ki so jo nekoč razvažali po vsej SZ in še širše. To je največji nacionalni park v Evropi z neizmernimi hektari neokrnjenega gozda, s številnimi endemičnimi rastlinami in divjimi živalmi. To je področje hribovitega Malega Kavkaza, po katerem nas pot privede v manjše skromno mesto podeželsko zanemarjenega videza, kjer pa  je že nekaj čisto sodobnih hotelov in trgovin. V  Akhaltsikheju prespimo zadnjič v Gruziji.

Na poti proti jugovzhodu si privoščimo sprehod skozi vas. En viseči most nas popelje na drugi breg, po drugem se zopet vrnemo na cesto. Kmalu zatem si ogledamo palačo, izdolbeno v skalovje visoko nad reko Mtkvari. Današnja Vardzia je le ostanek nekdanje, ki jo je porušil potres. Imela je šest tisoč sob, danes le še tristo. Zgradil jo je kralj, oče najpomembnejše vladarke Gruzije, kraljice Tamar, v 12. stoletju. V njenem času je Gruzija imela največje ozemlje v svoji zgodovini. Navdušeni nad prijazno pokrajino in zanimivimi spomeniki slavne preteklosti se odpeljemo proti armenski meji.

Tu je meja res še meja. Z birokrati, ki jim je država poverila tako pomembno nalogo, kot je čuvati meje domovine, ni šale. Zapustiti moramo avtobus in se čez nikogaršnje ozemlje peš napotiti z vso prtljago po cesti do vsaj 2 kilometra oddaljene Armenije. Prestavljamo uro še za eno uro naprej.

Smo na visoki planoti, ki jo krasi gričevnat svet, v nižini zamočvirjen, po vrhovih pa travnat, a povsem rjav, saj je očitno padavin premalo, da bi bila trava vse leto zelena.

Mejne formalnosti so dolgotrajne, menjavamo tudi denar, tokrat evre za drame. Nov avtobus in nova vodička nas presenetita. Avtobus je imeniten, lep in udoben, vodička Varditer pa mlada svetovljanska dama s klobučkom.

Le štirje dnevi so nam bili na voljo, da napravimo nekakšno krožno turo čez to zanimivo deželo. Vsa je iz vulkanskih kamnin, na potresno aktivnem področju. Njihov gradbeni material je tuf. Izredno lepe zgradbe gradijo iz njega, saj ga je mogoče najti v raznih barvah. Tako se na enem pročelju najde mnogo odtenkov ene barve, kar daje zgradbi posebno barvitost in nežnost. Le siv in črn tuf delujeta nekako mrko.

Svoji državi pravijo Hayastan, po Hajku, Noetovem pravnuku, ki naj bi tu bival. Noe pa je, kot vemo, med vesoljnim potopom pristal na Araratu, ki je zgodovinsko pripadal Armeniji in je sveta gora, simbol njihove identitete. Pa tudi velika bolečina, ker je po prvi svetovni vojni pripadel Turčiji. 

V imenitnem lokalu v mestu Gyumri nas čaka kosilo, pred vrati pa »klošarska« psička z mladičkoma. V nočnem Erevanu moramo iz avtobusa, sicer bi nikoli ne doživeli čudovite scene na glavnem trgu. To je velik prostor, obdan z vladnimi poslopji, pred muzejem je velik prostor z vodometi. Glasba prihaja iz zvočnikov, raznobarvne luči osvetljujejo vodomete, vse to je usklajeno z ritmi glasbe. Poslušamo Aznavourja, Hačaturjana.. Veličastno, res!

Ponosni so na svoje rojake iz tujine, prav tako, kot se pripadniki osemmiljonske diaspore vedno počutijo Armence. Ponosni so na svojo pisavo iz 4. stoletja in so ji zato postavili spomenik. Ponosni so na dejstvo, da so kot prva država na svetu sprejeli krščanstvo za svojo državno vero in še vedno je njihova apostolska cerkev del njihove identitete. Armenske četrti obstajajo velikih mestih bližnjega vzhoda že stoletja in Armenci iz vsega sveta finančno pomagajo domovini že od nekdaj. Danes so odvisni od Rusije, saj imajo zaprte meje s Turčijo in Azerbajdžanom. Turška država je 1915. leta pognala v izgnanstvo ali pobila več kot milijon Armencev, ki so živeli na območju zahodnega dela, pod Araratom in okoli jezera Van. Tam je danes Turčija. Vsak turist si mora ogledati spomenik genocidu, ki stoji na višini nad Erevanom. In ta zamera traja še danes. Z Azerbajdžanom so sprti zaradi dveh pokrajin, Nahičevana in Gorskega Karabaha, ki si ju lastita obe državi. Erevan je novo,  svetovljansko mesto in tudi naš hotel je bil najboljši na vsej poti.

Iz sušnih planot smo se spustili v zeleno sotesko, kjer smo občudovali visoke stene, zgrajene iz črnih bazaltnih stebrov, visokih več deset metrov. Obiskali smo edini preostali rimski tempelj Garni, ki so ga iz ruševin ponovno postavili. Poseben kraj je Ečmiadzin, sedež armenske apostolske cerkve in njenega poglavarja katolikosa.  Katedrala iz 7. stoletja ima križni tloris in je najpomembnejša v državi, s pomembnimi relikvijami. Čudovito dekorativno je poslikana. V njej se ob našem obisku začenjajo molitve, zberejo se menihi v črnih kutah z visokimi kapucami in študentje brez pokrival. Religiozna pravila in dogme, pa tudi vsa umetnost vezana na to, se od časov nastanka niso skoraj nič spremenili.

Naš  naslednji cilj je bil Khor Virap, samostanski kompleks, ki je s svojo podobo Ararata ena najbolj tipičnih podob, ki jo poznamo iz Armenije. Že med vožnjo smo skakali s sedežev, ko se nam je začela na obzorju prikazovati veličastna podoba dveh vrhov, manjši siv stožec na levi in večji zasnežen na desnim, med njima pa vedno bližje na pobočju grička samostan. To je en najlepših romarskih krajev, so že vedeli, zakaj so tam gradili. To je po legendi tudi kraj, v katerem je preživel Gregor Iluminator svoj zapor. On je potem, ko je čudežno preživel trinajstletno ječo, ozdravil kralja Trdata tretjega in ga tako pridobil za novo vero. Tako je leta 301 Armenija kot prva država sprejela krščanstvo. 

Na poti skozi deželo opazujemo tipično pokrajino. V dolinah in v nižini pod Araratom ob reki Araks  je svet poraščen in obdelan.  Značilne za Armenijo so marelice, pa tud trta. V soteski pod rdečimi pečinami se nam je v soncu v vsej svoji lepoti prikazal Noravank, samostan in povsem obnovljeni dve cerkvici z obzidjem. Tudi tu so denar prispevali izseljenci.

Na visoki planoti se razkropimo med kamni, ki že 7000 let bolj ali manj obdelani stojijo na svojem mestu. Domnevajo, da so služili opazovanju nebesnih pojavov, podobno kot angleški Stonehenge. To je Zorast Karer Kara Hunj. Razgledi so čudoviti.

Da je Armenija tudi po reliefu podobna Turčiji, smo se prepričali, ko smo se sprehodili skozi sotesko. V njenih »tufnih« pobočjih so si nekoč judje izdolbli bivališča zase in za živali.

Še en veličasten samostanski kompleks smo obiskali, Tatev na lepi legi nad dolino, danes spomenik, ki pa ga še občasno uporabljajo za molitve in obrede.

Po lepi cesti se dvigujemo do prelaza Selim na 2400 metrih, pod njim je manjši karavansaraj, ki je služil kot prenočišče karavanam iz vzhoda. Tako Armenija kot Gruzija sta bili del živahnih trgovskih poti med Daljnim vzhodom in Sredozemljem.

Na planoti, preden se spustimo do jezera Sevan, so pašniki in skromna poletna prebivališča planšarjev. Brez elektrike in tekoče vode, v slabih kočah in s kravjimi pogačami za kurjavo preživijo kratko poletje in se na zimo vrnejo v okolico Sevana.

Vračamo se  proti severu, pred nami je še postanek na visokogorskem jezeru Sevan, kar pomeni Črni Van. Je zelo veliko in lepo, zaradi 1950 metrov nadmorske višine  bolj hladno, a kljub temu priljubljeno letovišče poleti. Pozimi je tu zelo mrzlo, vetrovno in zasneženo, zato so menihe v samostan Sevanavank pošiljali za kazen. Samostan leži na prijazni vzpetini, ki je bila nekoč otoček.

Jezero je bilo v sovjetskih časih predmet megalomanskega projekta, kar bi bilo za jezero skoraj usodno. Hoteli so mu znižati gladino za 45 metrov, vodo pa speljati po ceveh do hidroelektrarne. Življenje v jezeru je začelo umirati, zato so se pravočasno ustavili. Danes je nivo nižji od prvotnega za 19 metrov, vanj so napeljali nekaj novih vodotokov, da se ponovno počasi polni. Toda obala je pozidana in tam, kjer je naš hotel, bo nekoč spet jezero.

Ob poti se ustavimo na velikem pokopališču, ki je znano po tipičnih armenskih nagrobnikih, hačkarjih, najstarejši so iz 9. stoletja. To so kamniti bloki, v katerih je vklesan križ z okrasjem, lahko pa tudi slike iz življenja.

Samostanski kompleks Sanahin je zadnji v nizu naše armenske zgodbe. Veliko grobov, in zgodovine se skriva za pročelji. Strehe že po malem zarašča trava in mah, čaka na boljše čase, saj je pod okriljem UNESCA, kot še marsikaj v Armeniji. Odhitimo naprej proti meji, tokrat je ta postopek malo krajši, a še vedno strog.

Tbilisi nas je očaral. Skozi center teče reka Mtkvari, nad njo se dvigujejo griči. Na prvem, tik nad reko je cerkvica Metekhi in spomenik Vahtangu Gorgansaliju, ki je ustanovil mesto v 5. stoletju. Na drugi strani, tik za mostom se začne kompleks žveplenih kopeli, sezidanih v obliki turških hamamov. To je muslimanski del mesta. Sprehod nadaljujemo po ozkih ulicah navkreber mimo pročelja v arabskem stilu, mimo povsem novih in obnovljenih pa tudi zanemarjenih stavb do utrdbe Narikala, ki z veliko skulpturo Matere Gruzije bdi nad mestom. Pogled navzdol razkriva  zanimivo posebnost, saj so v neposredni bližini različne cerkve, sinagoga, armenska, gruzijska katedrala Sioni, katoliška cerkev in mošeja. Nenavadno lične, simpatične stavbe s čipkastimi balkoni in mnogo zelenja, vse to je napravilo močan vtis name. Male uličice z lokali, skulpture, vegasti stolp, ki dvakrat dnevno uprizori malo lutkovno predstavo, spomenik sv Juriju, vse je tako očarljivo, da bi želela obisk tega mesta krepko podaljšati.

Mi pa potujemo naslednji dan naprej. Najprej peš do cerkvice Jvari, ki leži na hribu nad sotočjem dveh rek Mtkvari in Agavri. To je cerkev Svetega križa. Ta je izredno pomembna, ker je s tem krajem povezana zgodba o nuni Nino iz Kapadokije, saj je tu spreobrnila v krščanstvo najprej kraljico, potem pa še kralja Miriama. Tako se  zgodilo, da je  okoli leta 327 kralj razglasil krščanstvo za državno vero takratnega vzhodnega dela današnje Gruzije. Sveta Nino je najpomembnejša svetnica, njen križ iz vinske trte pa simbol gruzijske cerkve. Danes je najpomembnejši kraj gruzijske pravoslavne cerkve Mtskheta, ki leži spodaj ob sotočju, saj je tu sedež patriarha. Mesto je lepo urejeno, saj je romarsko središče, katedrala Svetishoveli je veličastna, prostor okoli nje je obdan z obzidjem.

V toplem dnevu se odpeljemo še dlje po ravnici v Gori, v muzej posvečen Josephu Džugašviliju Stalinu. Muzej je nespremenjen od nastanka, njegov kip sredi mesta so odstranili šele pred kakšnim letom. Nostalgija? Kdo ve. Sicer je bil sprehod po tržnici, kjer se dobi vse, prav zabaven, saj so ljudje prijazni.

Nadaljujemo v Visoki Kavkaz, v vzhodni del pod goro Kazbek po vojaški magistrali, ki je trenutno edina povezava z Rusijo. Cesta je večji del kar dobra, le kilometri čez prelaz, kjer cesto uničujejo plazovi, je slaba in zamudna vožnja še počasnejša zaradi slabega avtobusa. Za prevoznost pozimi so na izpostavljenih mestih v pobočje prislonjeni tuneli. Pokrajina je divja, razbrazdana od hudournikov in rek, travnata pobočja so strma, razsežnosti so veličastne. Na nekaj ravnicah so postavili žičnice, ponekod vidimo v daljavi osamljen zaselek.

Zvečer prispemo v mestece Kazbegi ali Stepantsminda. Nastanimo se v prav prijeten hotel na višini 1700 metrov. Zjutraj se z džipi odpeljemo do visoko v gorah ležeče vasice Juta na 2100 metrih in vzamemo pot pod noge. Hodimo po travnatih planjavah med kravami, ki se svobodno pasejo, prebredemo deroč potok in se razgledujemo naokoli po »našpičenih« štiritisočakih. Ena skupina se odpravi na bližnje travnate vršičke in osvoji višino 2750 metrov, druga skupina pa se vzpenja po drugem pobočju in osvoji travnat vrh 3050 metrov visoko in ga poimenuje po našem društvu.

Še zadnja noč v Gruziji. Naslednje jutro se vzpnemo do planote nad vasjo, kjer kraljuje samostan s cerkvico Gergeti. To je kraj najlepšega razgleda na dolino z vasjo, na travnata planjave in na  pettisočak Kazbek, ki se nekoliko skriva v meglah. Cerkev Svete trojice je ena najpomembnejših v državi, saj so v tej cerkvi v času ogroženosti hranili relikvije od vsepovsod. Možje so bili oproščeni vojaščine, da so to dolžnost vestno opravljali.

V mestu praznujejo, ravno prav, da si na prireditvi v parku lahko ogledamo nekaj neverjetno lepih narodnih noš. Zvečer se poslovimo od šestih sopotnikov, ki nameravajo naslednji dan nadaljevati v smeri velikana Kazbeka, na katerega so bogovi priklenili neubogljivega Prometeja. Kasneje izvemo, da jim vzpon na pettisočak zaradi orkanskega vetra s snegom ni uspel.

Proti Tbilisiju in letališču nas pelje pot naslednji dan. Vmes si še ogledamo spomenik Rusko-gruzijskemu prijateljstvu, ki leži na veličastnem kraju nad globokim kanjonom. Slike na keramičnih ploščicah sena vrhu že luščijo in nihče jih ne obnavlja....

Nočni Tbilisi je čaroben, a le  nekaj ur sprehoda nam je še ostalo do vožnje na letališče....

Zapisala: Darja Leskovšek
Fotografiral: Stane Tomšič 

Gruzija z besedami naše vodičke Nine:
http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/dnevnik/1042524367

Še več prispevkov o Gruziji in Armeniji: http://www.agencija-oskar.si/blog/archives/category/gruzija