Vodniški odsek - Galerija

BREŠKI JALOVEC, 1613 m (Punta di Montemaggiore) - 17. pohod PD Kobarid, 24. september 2011

Prav zgodaj zjutraj, nekateri bi rekli sredi noči, smo imeli odhod iz Ljubljane z našega običajnega mesta na glavni avtobusni postaji. Dolga pot nas je čakala ta dan, saj smo se morali pripeljati do Breginja, na skrajni zahodni del Slovenije, kjer se je začela naša pot. 

Vožnja v tem ranem jutru je bila prav prijetna, šofer je ugasnil luči in smo lahko nadoknadili kakšno ponoči neprespano minuto, tudi tokratni vodja izleta Boris Lazar je bil obziren in nas je pustil vsakega pri svojih mislih (ali sanjah). Na kratko nam je  povedal, kam gremo in kako naj bi vse skupaj potekalo, malo več informacij smo dobili na samem začetku poti. V Breginju so bili že zbrani drugi pohodniki, ki smo se jim pridružili. Nagovoril nas je predstavnik PD Kobarid, doma iz Breginja in nas je pozdravil tudi v imenu domačinov. Letošnji  17. tradicionalni pohod Breginj - Brezje so posvetili Pavlu Tonkliju - Čadonu, pobudniku tega pohoda in velikemu ljubitelju gora, ki se je v lanskem letu, kot so zapisali v svojih obvestilih domači organizatorji, za vedno poslovil od sorodnikov, prijateljev in gora - predvsem njemu najdražjega Musca. Pohod je potekal v treh smereh različnih zahtevnosti, zahtevna pot je vodila od Breginja na Musc, Breški Jalovec in v Brezje in so pohodniki krenili uro prej, srednje zahtevna pot, katere se je udeležila glavnina naših udeležencev, je šla iz Breginja preko Nizkega vrha na Breški Jalovec in v Brezje, tretja skupina pohodnikov pa je hodila po lahki smeri od Breginja do Brezja. Še toliko časa smo imeli, da smo si na hitro ogledali arhitekturni in etnološki spomenik, to je hiše, v kakršnih so živeli tukajšnji prebivalci pred rušilnim potresom leta 1976, potem pa pot pod noge. Kar hitro smo morali zagristi v strmi breg, strmina je resda vsake toliko za kratek čas popustila, kljub temu pa smo več ali manj kar dobro sopihali. Dveh večjih spustov na poti se nismo nič kaj razveselili, saj je to pomenilo bodoče dodatne vzpone. Na nekem ovinku smo za hipec zagledali naš cilj - Breški Jalovec - še daleč, daleč stran. Dolgo nas je spremljal bukov gozd, hodili smo po senci, pa tudi sonce so vsake toliko zakrili oblaki, tako da je bila hoja, kljub znatni višini, ki smo jo morali premagati, kar prijetna. Pred samih vrhom Breškega Jalovca smo se še enkrat spustili, sledil je zadnji vzpon, ki pa ni bil  tako hud, kot je bilo videti od daleč. Sam vrh je prav prijazen z veliko mehke trave ponudil vsakemu planincu sedež, nahrbtniki so se odprli in sledila je zaslužena malica. Premagati vzpon preko 1.100 metrov tudi ni kar tako in za spust, ki bo sledil, si je bilo treba nabrati novih moči. Precejšen del poti in na vrhu smo občudovali gore in gorske hrbte v soseščini, Matajur se nam je smejal z nasprotne strani, če smo se ozrli nazaj na prehojeno pot, smo lahko uživali v razgledu na Kobariški Stol in Musc, rezijanske gore so nas pozdravljale na drugi strani, vsi večji, skalnati mogotci, ki bi jih bilo mogoče videti, pa so se žal zavili v oblake. Bomo pač morali turo ponoviti, da bomo lahko videli tudi njih. Že kmalu po prvi uri vzpona, ko se je za hip prikazal Breški Jalovec, smo daleč pod njim videli majhen zaselek Brezje ali po italijansko Montemaggiore. Z vrha smo ga videli še lepše, prav pod nami je bila in steza je vodila kar nekako naravnost dol. Spust je bil dokaj strm, pot delno peščena in skrajna previdnost ni bila odveč. Tokrat žal ni šlo brez poškodb, ena od planink si je poškodovala  nogo, k sreči je zadoščal povoj, da je prišla do Brezja. V Brezju, ki so ga krasili za Mihaelov praznik naslednji dan, smo počakali breginjske gasilce, ki so nas s svojimi avtomobili preko nekdanjega maloobmejnega slovensko-italijanskega prehoda Most na Nadiži (Ponte Vittorio) prepeljali do Breginja, kjer nas je počakala topla malica. Sonce se je že začelo poslavljati, pred nami je bila še pot domov, zato smo se dokaj hitro zahvalili breginjskim in kobariškim planincem in gasilcem za gostoljubje, za prijazen sprejem in spremljanje na poti in si zaželeli na svidenje na naslednjem 18. tradicionalnem pohodu.

Napisala in fotografirala za nas : Branka Rus