Vodniški odsek - Galerija

V nedeljo, 20. novembra 2011, smo se planinci PD Pošte in Telekoma Ljubljana odpravili spoznavat tretji del Logaške planinske poti (Hoterdšica-Medvedje Brdo-Rovte), ki povezuje kraje v občini Logatec in vodi mimo kraških jam, etnografskih vrednot, notranjske kmečke arhitekture, sakralnih spomenikov in starih kmečkih hiš.

S posebnim avtobusom smo se iz meglene Ljubljane odpeljali proti Logaški dolini do naselja Novi svet, kjer nas je čakal žig poti in prijazni domačini s kavo in čajem. Pot smo nadaljevali proti Hotedršici, ob potoku Hotenjka, ki tu priteče iz ozke doline na kraško Hotenjsko polje, katerega obdajajo obsežna gozdna pobočja skrajnega vzhodnega roba Trnovske planote. Tu nam je prijazna predstavnica turističnega društva povedala nekaj o značilnostih kraja (vaško jedro je dobilo celostno podobo tudi ob pomoči arhitekta Jožeta Plečnika) in nam razkazala črno kuhinjo, iz katere se še vedno vali dim. Nato smo odšli na ogled Tomažinovega mlina, ki je še edini ohranjeni delujoči mlin v Sloveniji, zgrajen nad naravnim požiralnikom. Ni zanesljivih podatkov o tem, od kdaj se nad velikim breznom vrtijo vodna kolesa. Po ustnem izročilu naj bi stal mlin vsaj od začetka 18. stoletja. Posebnost mlina je, da so mlinska kolesa nameščena v breznu pod zemeljsko površino. Od treh mlinskih koles se zdaj vrti samo še eno in omogoča mletje pšenice, koruze in ovsa. Vsi prezebli smo se po makadamski poti  odpravili na našo začrtano pot (oznaka N in L). Ko smo se začeli vzpenjati, nas je končno pozdravilo sonce in nas malo segrelo. Prispeli smo do Medvedjega Brda, naselja, ki je nastalo v 16. stoletju. Strateška lega kraja je bila pomembna v preteklosti, ko so domačini pomagali zaustaviti turške vpade. Zelo ostro pa je v te kraje zarezala državna meja, ki je po Rapalski pogodbi leta 1920 tudi Medvedje Brdo postavila v Italijo. Dandanes se večina družin ukvarja s kmetijstvom, zlasti mladi pa ga dopolnjujejo s službami v dolini. Ogledali smo si tudi cerkev svete Katarine, ki stoji 789 metrov nad morjem. Tudi tu smo dobili žig. Nato smo se vzpeli na razgledišče nad observatorijem CŠOD. Tu so prekrasni razgledi, videli smo vrhove, ki so štrleli iz megle (Škofjeloško hribovje, Julijske Alpe). Nekaj minut naprej, na turistični kmetiji Šinkovec (500 let stara domačija - nekoč so tovorili živo srebro iz Idrije čez Medvedje Brdo v Škofjo Loko), smo malicali in si privoščili skodelico čaja. Greli smo se na sončku kot martinčki. Potem smo se spustili po gozdni poti do Rovt (žig). Rovte so razloženo naselje z gručastim jedrom ter številnimi okoliškimi zaselki in samotnimi kmetijami, ki ležijo na valoviti planoti sredi Rovtarskega hribovja, med Žirovsko kotlinico in Logaško kotlino. Tu nas je čakal avtobus in nas peljal del poti (asfalt), nato pa smo najbolj pridni nadaljevali pot peš. Spuščali smo se po gozdni poti v meglo, kjer so nas pozdravile smreke in druga drevesa, oblečena v belo obleko iz ivja. Bilo je prekrasno, ko se je sonce poslavljalo in se izgubljalo v meglicah. Prijetno utrujeni smo prispeli na turistično kmetijo Kisovec, kjer smo se okrepčali in še zaplesali ob zvokih lokalnega ansambla. Preživeli smo lep dan, spoznali nove kraje in občudovali to našo raznoliko deželico. Januarja pa nas čaka še en del te poti.

Bojana Kmetič

Foto: Majda Resman