PD Pošte in Telekoma Ljubljana

English
Navigacija
Poštarski dom na Vršiču
Zima na Vršiču
Okno v Prisojniku
Planike
Jesen na Vršiču
Ruska kapelica
Ajdovska deklica

Badjurova planinska pot - zaključek, 5. februar 2012

Badjurova krožna pot: od Litije do Laz pri Dolskem

Skupinica 12 pohodnikov iz PD Pošte in Telekoma Ljubljana se nas je v nedeljo, 5. februarja 2012, zbrala v prijetno topli avli Ljubljanske železniške postaje. Z nasmejanimi obrazi smo se odpravili na peron številka 7, kjer nas je čakal vlak proti Zidanemu mostu in Dobovi.

In še preden se je klepet dodobra razvil, smo že bili v Litiji. Nekdanji obrežni kraj in rečni pristan na reki Savi je v pisnih virih prvič omenjen leta 1145, ko je oglejski patriarh Peregrin podaril svoje posestvo v Litiji samostanu v Stični. Po eni izmed razlag ime Litija izvira iz latinske besede "litus" - obrežje. Od rimskih časov do srede 19. stoletja je bil kraj pomembno rečno pristanišče. Promet se je odvijal ob visoki vodi; po reki navzdol so ladje vodili z drogovi, navzgor so jih s kopnega vlekli voli, ki so jih prepregli na postajah. Naselje se je razvijalo zaradi brodarstva po Savi, rudnih bogastev v okolici in obrti, povezane z obema dejavnostima. V obrežnih krajih so cveteli gostilničarstvo, vzreja živine, na višjih terasah gojenje lanu za vrvi. Litija je bila eden od krajev za prelaganje tovora, odmor in prenočevanje, saj se je nižje začenjala soteska z brzicami. Kraj se je izrazito začel razvijati po izgradnji južne železnice Dunaj-Trst, leta 1849.

Toda vse to je bilo v trenutku, ko smo stopili na zaledenelo betonsko ploščad železniške postaje tako daleč in nepomebno. V resničnost nas je vrnil rahel veter in -110C. Nekateri so za trenutek potihem podvomili v pravilnost svoje odločitve, toda kot skupina smo ostali neomajni. Opravili bomo še zadnji del Badjurove poti, pa naj bo še tako mraz. In glej ga zlomka. Med prečkanjem mostu so nas sramežljivo pozdravili prvi sončni žarki. »Pejmo, pejmo, zebe nas!« so priganjali nekateri člani skupine. Odločno smo jo ubrali po hribu navzgor proti Jančam. In, kot da se je naše družbe razveselilo tudi sonce, se je v vsej svoji jutranji lepoti razlilo po vrhovih smrek in delu še vedno speče Litije. Pot do Širmanskega hriba je bila mimogrede za nami. Na vrhu ene številnih vzpetin smo zagledali v bršljan ovita drevesa in že smo bili pred pred hišo, ki je bila zgrajena daljnega leta 1901. Le nekaj metrov stran je bila leta 1907 postavljena za oko in dušo prijetna kapelica, še vedno zgledno vzdrževana in ohranjena. Pot smo nadaljevali v slikoviti zimski idili. Ivje na drevesih se je leskatalo v soncu in o mrazu so pričala le naša pordela lica.

Kar nenadoma smo bili v Tujem grmu. Za hip smo postali pred vhodom v kinološko društvo, kjer so ležali s snegom prekriti lev, prašič in druge živali. Mraz in lakota sta po dobrih 2,5 urah hoje, na večinoma -100C, naredila svoje. Pohiteli smo proti Planinskemu domu II. grupe odredov na Jančah, kjer je že čakala skodelica toplega čaja in obilna skleda jote s klobaso. In tudi slasten štrudel se je prilegel. Po daljšem počitku smo se zadovoljni odpravili proti Lazam pri Dolskem. V čakalnici železniške postaje se je našlo dovolj časa za dokončanje zjutraj pričetega klepeta in obujanje spominov na minule pohode ter na poletje..., toplo sonce...

»Ja, lahko jim je žal, da so scagali. In kako lepo je škripalo pod nogami, tega letos še nismo slišali. Pa kako lahen in suh je bil tale pršič...« so bile misli, ki smo jih udeleženci med klepetom še večkrat pospremili z zadovoljnimi nasmehi in odobravajočimi komentarji.

Zapisal: Jožef Tišlarič

Fotografirala: Bojana Kmetič