PD Pošte in Telekoma Ljubljana

English
Navigacija
Poštarski dom na Vršiču
Zima na Vršiču
Okno v Prisojniku
Planike
Jesen na Vršiču
Ruska kapelica
Ajdovska deklica

Po Slovenjegoriški poti, 12. februar 2012

TI VINOGRADI NA DESNI

TA KOŠČEK DRAVE ČISTO OD ZADAJ

KAKO LEPA JE TA POKRAJINA

TODA NE MOREŠ JE PRIJETI

SAMO GLEDAŠ JO

IN SI VESEL DA SI TU DOMA......(Andrej Brvar)

Težko bi z besedami lepše  opisali to pokrajino, kot je zapisano v Vodniku po 93 km dolgi,  na novo markirani SLOVENJEGORIŠKI PLANINSKI POTI. Pot poteka po Srednjih Slovenskih goricah ter po delu Ptujskega in Dravskega polja. Prične se v najstarejšem slovenskem mestu Ptuj, ter poteka čez Vurberk, skozi Trnovsko vas, Vitomarce, Polenšak, Gorišnico in Markovce nazaj v Ptuj. Na poti je 12 kontrolnih točk. PD Ptuj pa je pot opisalo tudi v posebni zloženki, Dnevniku in Vodniku po tej poti. V vremensko zelo neugodnih razmerah, s snegom in mrazom, se je na prvi del poti podalo 24 pohodnikov našega društva. Pot smo pričeli v Ptujskih termah, kje je prva kontrolna točka in kjer sta nas počakala naša planinska prijatelja Viktorija in Ante in nas pospremila na pot tudi z obilico informacij o samem Ptuju, kot tudi o poti. Ptuj je najstarejše mesto na Slovenskem, ki si ga je vredno bolje ogledati zaradi njegove bogate kulturno zgodovinske in etnografske dediščine. Območje mesta je bilo poseljeno že v mlajši kameni dobi, v antiki se je iz vojaškega tabora razvila rimska utrdba Poetovio, V srednjem veku se je mesto razvijalo okrog Grajskega griča. Tudi danes postaja močan gospodarsko-kulturni center širše regije. Nam je poznan najbolj po izvirni pustni maski KURENT ali KORANT. Prav pred kratkim pa se kot zadnje partnersko mesto priključil »Evropski prestolnici kulture (EPK)«. In od tu smo se pogumno podali na pot v objem meglenega in mrzlega dneva. Pot nas je vodila prek starega Ptujskega mostu, kje smo z začudenjem opazovali zamrznjeno reko Dravo, naprej mimo knjižnice Ivana Potrča,  nadaljevali mimo Sončnega parka pred Dominikanskim samostanom in po ozki Vičavski poti. Zaradi nevarnosti zdrsa se nismo držali planirane poti, ki vodi po razglednem grebenu nad Dravo in se imenuje Potrčeva pot Onkraj zarje. Sprva po cestah, potem pa po poteh prek obširnih nasadov vinogradov in sadja, smo prišli do druge kontrolne točke na kmetiji Breg. Tu smo poleg krajšega počitka, kjer smo se ogreli s prvovrstnim kuhanim muškatnim vinom in slastnimi sendviči iz domačih mesnih dobrot kot so šunka v tunki in zaseka, nakupili še druge domače BIO dobrote kot so orehi in raznovrstno suho sadje... Tako okrepljeni smo z lahkoto zmogli še tisto urico in malo več do Krčevine in gradu Vurberk, tretje točke na tej poti, kjer je čakal avtobus. Nekateri smo še vseeno zmogli tisto malo strmine, da smo si grad tudi ogledali. Ostanki prvega gradu na Vurberškem griču izvirajo iz 12. stoletja. Grad je bil v lasti grofov Hollenburgov ali gospodov Vurberških, ki so ga poimenovali in mu dali značilen grb z zmajem. L. 1493 so ga napadli Turki. V 16. stoletju so ga preuredili in ga utrdili z renesančnim obzidjem in obrambnim stolpom. Po Prvi svetovni vojni je Ruski RK v gradu uredil sanatorij za TBC. Ob začetku 2. svetovne vojne so ga Nemci preuredili v center za usposabljanje svojih vojakov, po bombnem napadu so ostale le ruševine, ki so postale gradbeni material za okoliško prebivalstvo. Danes je preurejen v letno gledališče. Tu smo končali našo hojo in se zapeljali nazaj do Ptuja, kje smo pobrali tiste štiri pohodnike, ki so raje dan preživeli na kopanju v Ptujskih termah in razgledovanju tega krasnega mesteca. In če sem se zjutraj še spraševala »In kaj mi je tega treba v tem mrzlem dnevu?«, sem ob povratku bila spet navdušena, bogatejša za eno lepo in pestro pohodniško doživetje in spet se je potrdilo, kako je naša dežela resnično lepa v svoji pestrosti. Ne glede na letni čas in vremenske razmere, jo je bilo vredno izkusiti in doživeti... Hvala vsem vodnikom, je bila misel udeležencev ta dan in vidimo se spet v nadaljevanju te poti, zaželeno v drugem letnem času, da spoznamo še druge pestrosti in lepote poti po tej svojevrstni pokrajini.

Irena Mlakar