PD Pošte in Telekoma Ljubljana

English
Navigacija
Poštarski dom na Vršiču
Zima na Vršiču
Okno v Prisojniku
Planike
Jesen na Vršiču
Ruska kapelica
Ajdovska deklica

S Pustom po Koprskem in najboljše maske, 19. februar 2012

Nič kaj lep dan se ni obetal na zahodni strani Slovenije, članice in člani PD Pošte in Telekoma Ljubljana pa smo se ravno na tak dan (pač v skladu s programom) napotili proti Kopru. Na poti iz Ljubljane sta nas spremljala rosenje in gosta megla, vidljivost je bila slaba. Kar bo pa bo, smo dejali in se vdali v usodo. Ko se je cesta prevesila na primorsko stran, se je vidljivost izboljšala in nam vlila upanje na lep dan. Izlet je vodil Boris, v Rižani nas je počakal že stari znanec Branko Bratož Ježek, ki nas večkrat vodi po lepih primorskih poteh in skupaj smo se odpeljali na izhodišče v Hrastovlje. Še nismo dobro vzeli nahrbtnikov iz prtljažnika, že so začele padati debele kaplje, hitro smo pripravili pelerine ali dežnike, nahrbtnike pa oblekli v pelerinice. Par minut kasneje je dež prenehal, se še enkrat pojavil s par kapljami, potem pa odnehal in nam pustil, v sicer oblačnem vremenu, nadaljevati in končati pot. Od Hrastovelj v smeri Lačne smo hodili mimo njiv in vinogradov, v katerih so bile brazde počesane in poravnane od nedavne močne burje, ki je divjala na Primorskem. Ravninski del poti se je kmalu končal. Strmina ni popustila skoraj do vrha, ki smo ga dokaj hitro dosegli in se pri stolpu ustavili. Malo smo si privezali dušo, Ježek nam je razložil, kako so včasih živeli v teh krajih, kako so markirali pot na Lačno, kako so si organizirali delo pri vzdrževanju gozda in pašnikov na Lačni in kje je Lačna dobila svoje ime. Namreč, krave, ki so jih tu pasli, so zvečer domov hodile lačne. Trava je bila sicer kvalitetna, bilo pa je je premalo. Lepa pot vodi z vrha Lačne v Kubed, skoraj vso pot smo hodili ob požarnem zidu, ogledali smo si tudi ostanke nekdanjih naselbin izpred rimskih časov. V Kubedu se nam je pridružila skupina planincev, ki so se pripeljali z avtobusom iz Hrastovelj, ogledali smo si zvonik - Grad in cerkev sv. Florjana potem pa krenili preko Ivačevca v Rižano. Po nezmotljivi Borisovi  evidenci smo prehodili 9,8 kilometrov, vzpona smo naredili 435 metrov in spusta 557 metrov. Zasedli smo svoje sedeže v avtobusu in pohiteli v Koper, kjer nas je v Emoncu čakalo kosilo. Že pred kosilom pa so začeli planinci izginjati in prihajali so neki tuji ljudje pa tudi živali in posedali k našim mizam. Prišli so klovni, pa Arabci s svojimi ženami (vsak je imel po eno, vendar je eden v intervjuju povedal, da je s seboj vzel le svojo najljubšo - četrto ženo), Indijanci so bili kar miroljubni in se niso borili s kavbojem, ki so ga iskali s tiralico in je pripeljal s seboj še prijateljico. Čudežno sta se prikazala sam Mojzes, ki je takoj zaplesal z nuno in vrag iz pekla, ki je kar naprej skakal naokrog in počel vragolije, tudi kakšen krof  je ukradel! Doživeli smo reklamo v živo za prehrano v naslednjem desetletju: kar precej zelja in krompirja nas čaka, zraven pa bomo lahko duhali klobase. Pa živali! Pojavil se je ogromen piščanec, sicer bi lahko bila kura, prileteli sta dve pikapolonici za srečo. V Emoncu gotovo že nekaj časa ni bilo deratizacije, kajti pojavilo se je  pet ogromnih miši, ki so smukale med mizami. In vsa ta pisana druščina se je vrtela in vrtela, potem je od nekje prišla tričlanska komisija s strogim predsednikom, ki je pozdravil vse prisotne čudne stvore in jih vse po vrsti pohvalil in nagradil s simboličnimi nagradami. Kot prvega je poklical kar Mojzesa, ki je verjetno ta čudež naredil, kot zadnjega pa vraga, da ne bi bilo zamere.

Zapisala in fotografirala: Branka Rus