PD Pošte in Telekoma Ljubljana

English
Navigacija
Poštarski dom na Vršiču
Zima na Vršiču
Okno v Prisojniku
Planike
Jesen na Vršiču
Ruska kapelica
Ajdovska deklica

Po Beneški Sloveniji: Čedad - Stara gora - Landarska jama, 27. maj 2012

Zadnjo majsko nedeljo se zberemo na običajnem mestu. Pozdravita nas naš prijatelj Ferdo in lepo sončno jutro. Pred nami je zanimiv dan, kulturno-zgodovinski izlet. Ob prijetnem klepetu hitro mine vožnja do Razdrtega, ki je to ime dobilo šele po 1. Svetovni vojni, prej se je ta kraj imenoval Preval. Zapeljemo se v Vipavsko dolino, kjer je bilo že pred več tisoč leti eno najstarejših ravninskih naselij v Sloveniji. Poslušamo zgodovino o spopadih med poganstvom in krščanstvom v 5. stoletju. Desno, na griču med urejenimi vinogradi stoji baročna podeželska vila - dvorec Zemono. Z leve strani se nam približuje Vipavski križ, katerega leta 1530 prevzamejo Atemsi in sam kraj postane edino mesto na Vipavskem. Za nami ostajajo Buje, Vrtovin in impozantna Sveta gora s svojo preteklostjo in kavernami iz 1. Svetovne vojne.

Zapustimo obmejni pas in kmalu prečkamo Sočo. Tu se reka umiri, svojo smaragdnost pa zapusti v temačnih, skalnih globinah. Pot nas vodi skozi Gradišče, srednjeevropski biser, mesto ob Soči potopljeno v zelenje. V začetku 16. stoletja mesto prevzame ključno vlogo v obrambnem sistemu pred Turki. Nadaljujemo proti Krminu, srcu Brd. Na Krminski gori, nad mestom stoji mogočen stolp, zapuščina pomembne utrdbe, ki priča o slavni preteklosti, ko je bil v 7. stoletju Krmin prestolnica Oglejskega patriarhata. Nadaljujemo proti kraju Manzana, kjer je ena največjih pohištvenih industrij, izdelujejo stole.  Na trgu v centru so postavili 22 metrov visok stol, ki se v jasnem vremenu, vidi z vrha Triglava. Prispemo v Čedad, Cividale del Friuli, ki ga je Cezar ustanovil leta 53 pr. Kr. z imenom Forum Julii, od tu tudi ime pokrajine Friuli -  Furlanija. Zberemo se ob Nadiži, od koder je čudovit pogled na hudičev most, simbol mesta, zgrajen v 15. Stoletju; med ofenzivo pri Kobaridu je bil porušen in ponovno zgrajen 1939. leta. Ogledamo si najstarejšo srednjeveško Čedajsko hišo in Langobardski tempelj, ki slovi zaradi okrasja v štukaturah in freskah, izdelanih v drugi polovici 8. stoletja. Malo več časa potrebujemo, da prispemo do Čedajske katedrale s čudovito renesančno arhitekturo. Praznik je in sejem na celotnem prostoru med stolnico in cerkvico Sv. Petra in Blaža.

Naša naslednja točka ogleda je samostanska cerkev, oddaljena 7 kilometrov od Čedada, stoji na 618 metrov visoki gori in je ena izmed najstarejših starogorskih svetišč v Italiji, katere ustanovitev sega v rimsko poznoantično obdobje. Stara gora, Madonna Castelmonte. Cerkev je dobila današnjo podobo leta 1744. Pri prezidavi so ohranili lepe marmorne oltarje iz 17. stoletja in Marijin kip iz začetka 15. stoletja. Ta kip sodi med najlepše Marijine upodobitve daleč naokoli in zato mu slovenski romarji pravijo Lepa Marija ali Živa Marija. Preden se po nekaj stopnicah povzpnemo v samo cerkev, stopimo k obzidju. Strmimo v čudovit panoramski pogled pod nami in poslušamo zgodovino poteka Soške fronte vse od Škabrijela, Svete gore, Kolovrata do Matajurja. Ko zapustimo cerkev se za Matajurjem prično kopičiti temni oblaki. Nadaljujemo z vožnjo proti vasici Landar, kjer je znamenita Landarska jama. Vhod v jamo dosežemo po več kot 100 stopnicah. S svojim zgodovinsko - spomeniškim kompleksom in vijugastimi podzemnimi potmi, predstavlja  čudovito sintezo zgodovine, umetnosti, kulture in naravnih bogastev Nadiških dolin. Ta zaščiteni kraj, ki je bil bogat z vodo je človek že v prazgodovini izkoristil kot bivališče in zatočišče. Rimljani so tu zgradili vojaško postojanko povezano z Čedadskim obrambnim sistemom. Ob vhodu v jamo je kapela, od katere se je ohranil obok z obročem iz žgane gline, križni obok in kapela sv. Janeza Krstnika, ki jo je Andrej iz Škofje Loke preoblikoval v poznogotski slog leta 1477. V obširni vhodni dvorani je leseni oltar iz 17. stoletja, ki ga je izdelal Jernej Vrtav iz Kobarida. Sprehodili smo se po približno 300 metrov dolgi opremljeni podzemni poti. V 70. letih prejšnjega stoletja so jamarji raziskali labirinte v dolžini petih kilometrov.

Po ogledu jame smo se na povratku proti domu ustavili na Vipavskem v Potočah. Ko smo si v gostilni Sivi Čaven v poznem popoldnevu privoščili kočerjo, je zunaj močno deževalo. Nekateri udeleženci izleta so si za sladico nakupili še svežih Vipavskih češenj. Za zaključek dneva in zanimivega izleta, nas je z gora pozdravila lepa rdeča večerna zarja.

Irena Fekonja

Foto: Stane T.