PD Pošte in Telekoma Ljubljana

English
Navigacija
Poštarski dom na Vršiču
Zima na Vršiču
Okno v Prisojniku
Planike
Jesen na Vršiču
Ruska kapelica
Ajdovska deklica

MATAJUR (1642 m) s Športno zvezo Ljubljane - nedelja, 15. julij 2012

V nedeljo, 15. julija 2012 je bil, v sodelovanju s Športno zvezo Ljubljane, razpisan izlet PD Pošte in Telekoma Ljubljana na 1642 metrov visoki Matajur v Julijskih Alpah. Vremenska napoved ni bila najboljša, a se nas je zjutraj nabralo skoraj 40.

Med vožnjo sta nam vodnik Boris in njegov pomočnik Jože predstavila današnjo pot. Po avtocesti smo se čez Rebernice peljali mimo Nove Gorice in Tolmina v Kobarid, kjer smo se srečali z domačim vodnikom Joškom Kodermacom. Predvideni krajši postanek v Kobaridu se je zaradi močnega naliva kar precej podaljšal. Ko je deževje skoraj prenehalo, je padla odločitev, da nadaljujemo pot. Mimo nekdanjega mejnega prehoda Robič smo hitro prispeli na italijansko stran in se mimo vasi Matajur zapeljali do koče Pelizzo. Padalo sicer ni, temperatura pa tudi ni bila nič kaj poletna, pihal je mrzel veter. Še dobro, da smo imeli s seboj v nahrbtnikih opremo za tak primer (od gamaš, kap, rokavic itd...). Po nekoliko skrajšani poti smo se podali proti vrhu Matajurja. Paziti smo morali na korake, saj je bila pot blatna, kljub temu pa smo z zanimanjem pogledovali proti hribom južno in zahodno od nas. Videlo se je morje, precejšen del Tržaškega zaliva, pa Nova Gorica, Marijino Celje, pa Slavnik... Pot se je dvigovala počasi, zavijala v desno okoli vrha Matajurja, že smo bili na planini z veliko živine, ki se je mirno pasla, ustavili smo se pri zaprtem pastirskem stanu, kjer smo naredili krajši odmor in potem nadaljevali pot. Vrh s cerkvico smo že videli nad nami, še največ pol ure in bomo gor.

Veter je nenadoma ponehal, začutili smo prve deževne kaplje in zato smo pospešili korak. Še en malo bolj strm breg premagamo in bomo na vrhu, potem pa le še spust do Doma na Matajure (1545 m). Naenkrat se je močno zabliskalo in zagrmelo, takoj je padla odločitev - nazaj. Pri razpotju, mimo katerega smo šli že prej, smo zavili proti Domu na Matajure. Do tja smo hodili kakšnih 20 minut, ko je prenehalo deževati in tudi grmelo že zdavnaj ni več, zato smo mimo Doma nadaljevali kar do vrha. Tu pa nas je čakala nagrada. Pogled na sosednje gore, umite od dežja, je bil enkraten. Kar na dosegu roke je bil Krn, Tolminski Migavec, Jalovec, Mangart, Bavški Grintavec, pa Kobariški Stol, pa Kaninsko gorovje, pa Žrd, pa Breški Jalovec v daljavi, pa na drugi strani Golaki in v daljavi Porezen s Kojco in Jadransko morje, skratka, nismo se mogli nagledati in prenehati  uživati v razgledu. Bili smo še malo mokri od dežja in tudi mrzlo je pihalo, zato smo se morali posloviti od lepo razglednega vrha Matajurja. Odšli smo do Doma na Matajure, kjer nam je prijazna planinska družina iz Benečije pripravila toplo okrepčilo, ki je danes še posebno teknilo.

Prehitro je prišel čas za odhod, spustili smo se do koče Pelizzo, kjer nas je čakal avtobus, v Kobaridu smo se poslovili od Joška Kodermaca in si zaželeli na svidenje prihodnje leto na kakšnem lepem izletu v 'njegovih' gorah. Med vožnjo proti Novi Gorici smo ugotavljali, da je zaradi dežja Soča dobila barvo bele kave, kar pa se je že v Kanalu ob Soči spremenilo, saj je za jezom ta lepotica postala bolj modra in si je zaslužila ime, ki ji ga je nadel Gregorčič: Krasna si, bistra hči planin.

Branka Rus