PD Pošte in Telekoma Ljubljana

English
Navigacija
Poštarski dom na Vršiču
Okno v Prisojniku
Jesen na Vršiču
Ruska kapelica
Ajdovska deklica
Dom je ZAPRT

Lepi čeveljc na Jezerskem, s Športno zvezo Ljubljane. Nedelja, 3. junij 2012

Kljub temu, da za nedeljo, 3. junija 2012 ni bilo obetavne vremenske napovedi, se je 22-članska skupina ljubljanskih planincev podala na Jezersko. Naš namen je bil, da bi občudovali cvetenje zavarovane rastline z zanimivim imenom: Lepi čeveljc (Cypripedium calceolus L.). Rastlino v gorskih gozdovih le malokrat vidimo, morda tudi zato, ker človek ni dovolj pozoren, da bi to lepo rastlino opazil. Raste v bukovih gozdovih in na ustaljenem grušču. Spada v družino kukavičevk (Orchidaceae) in je zaščitena, kar pomeni, da je ne smemo uničevati, nabirati ali presajati.

Pri samem cvetu je najbolj opazna velika rumena in mehurjasta medena ustna, nad njo pa še pet škrlatno rjavih cvetnih listov. Prav nenavadno oblikovana medena ustna Lepega čeveljca je zbudila fantazijo starih botanikov, zato so rastlino poimenovali Venerina opanka.

V Alpah je znanih več rastišč te rastline, eno od njih je tudi v bližini Gorniškega centra Dava Karničarja na Jezerskem. Ko smo opazili prve cvetove, smo bili zadovoljni, z vsakim na novo odkritim skupkom cvetov pa je bilo veselje večje. Mnogi planinci, ki so hiteli mimo, se niti za hip niso ustavili, da bi opazili lepoto, ki se je ponujala čisto ob poti.

Mi smo za te cvetove vzeli čas, jih občudovali, si jih podrobno ogledali in jih fotografirali. Barva in zgradba cveta kaže na prilagajanje rastline, da si preko žuželk zagotavlja prenos cvetnega prahu in oploditev rastline. Rumena barva cveta privabi žuželke, medena ustna v obliki globokega čeveljca z ozkim izhodom pa zagotavlja, da bo žuželka ostala notri tako dolgo, da se dotakne pestiča in opraši rastlino. V nekaterih od cvetov smo opazili žuželke, ki niso našle izhoda iz cvetov in tako končale svoje brenčanje.

Poleg botaničnega dela izleta, smo obiskali še izvir mineralne vode pod Pristovškim Storžičem. Lončke in steklenice smo polnili s pravo kislo vodo, ki po okusu ne zaostaja za znano Radensko.

Obogateni z botaničnim znanjem in osveženi s pravo slatino smo se, po daljšem postanku ob Planšarskem jezeru, vrnili v Ljubljano.

Martina Šuštar Marn