PD Pošte in Telekoma Ljubljana

English
Navigacija
Poštarski dom na Vršiču
Zima na Vršiču
Okno v Prisojniku
Planike
Jesen na Vršiču
Ruska kapelica
Ajdovska deklica

KOENIGSTUHL (2336 m) Nockberge, Avstrijska Koroška. Sobota, 11. avgust 2012

Vrh v Narodnem parku NOCKBERGE, ki je stičišče treh avstrijskih dežel - Koroške, Štajerske in Salzburške, smo »osvojili« 11. avgusta 2012. Uresničili smo želje vseh tistih, ki so jim značilne gore v tem višavju ljube in so lani, po vzponu na Mirnock /2110 m/ izrazili željo, da bi se povzpeli še na katerega med njimi. Na pot proti Avstriji smo se podali vedoč, da so v času poletne sezone Karavanški predor in ceste zatrpane z več kilometrskimi kolonami avtomobilov, namenjenih proti morju. Vendar v zgodnjih jutranjih urah nismo imeli večjih težav. Razen tega, da smo zaradi vseh številnih cestnih omejitev po trasi ob Osojskem jezeru in raznih zaselkih od Beljaka do Ebene Reichenaua, kjer smo se odcepili na znamenito, 35 km dolgo alpsko cesto /Nockbergestrasse/, do prvega počivališča na višini 2027 m, pri razgledni koči Glockenhütte, prispeli šele po osmi uri. Po obveznih jutranjih napitkih, smo se s te višinske točke spustili do kulturno-zgodovinskega unikata KARLBAD /1693 m/, edinstvene domačije s 300-letno tradicijo posebnega kopališča za zdravljenje revmatizma idr. bolezni. Tu je bilo izhodišče našega vzpona na Königstuhl.Sonce, ki je na začetku vzpona obetalo izjemno vročino, kakršne smo deležni v tem mesecu, se je kmalu skrilo za oblake in na vrh je 30 udeležencev izleta dospelo v razmerah, ki so bile vse prej kot primerne za daljši postanek za razglede in počitek. Tega smo si privoščili šele po nadaljevanju hoje čez Karlnock in Stangnock /2013 m/, na travnatem pobočju pod tem vrhom, dokler ni začelo najprej rositi, nato pa kar resno deževati. Spremenljivo vreme nas je nato spremljalo vse do povratka v Ljubljano.Po dveh urah spusta čez prekrasna pobočja, kjer smo okusili borovnice in še nezrele brusnice, smo se vrnili na domačijo Karlbad, katere solastnica je tudi brhka Slovenka iz Podkorena. Po krajšem počitku smo nadaljevali vožnjo po alpski cesti proti Innerkremsu, kjer zavije cesta proti Spittalu. Na poti smo se ustavili še na najvišji točki te alpske ceste, pri postojanki na vrhu EISENTALHOHE, 2042 m, kjer so se nekateri okrepčali, vsi pa nedvomno naužili razgledov po mogočnih avstrijskih vrhovih. Obljubljeno kopanje v Millstatskem jezeru je seveda odpadlo, saj je močno bril severni veter in tudi dež ni prizanašal. Zastojem na avtocesti smo se izognili z vožnjo čez ovinkasti prelaz Ljubelj.
Besedilo: Ruža TEKAVEC

Foto: Stane T.