PD Pošte in Telekoma Ljubljana

English
Navigacija
Poštarski dom na Vršiču
Zima na Vršiču
Okno v Prisojniku
Planike
Jesen na Vršiču
Ruska kapelica
Ajdovska deklica

WATZMANN (2713 m) Berchtesgadenske Alpe, Nemčija - sobota, 18. avgust 2012

Legenda govori, da je v davnih časih živel okruten kralj Watzmann, ki ni maral ne ljudi ne živali. Nič boljši niso bili njegova žena in sedem otrok. Ko je bilo vseh njihovih hudobij preveč, so za kazen za večno okamneli, kar je dalo današnjo podobo in ime obsežnemu pogorju nad jezerom Königssee. Negativni vpliv hudobne družine očitno še vedno kroji razmere na gori, saj nam je lanskega julija močan dež preprečil načrtovani vzpon na njo. Program izleta smo zato ponovili letos in glej - v enakem obdobju julija spet niso bile dobre razmere, zato smo vzpon prestavili na soboto, 18. avgusta 2012. Tokrat je bilo čisto drugače. Na vse zgodaj smo se odpeljali iz Ljubljane, skozi predor Karavanke do Salzburga, pred njim zavili proti Berchtesgadnu do vasi Wimbacbrücke (624 m), kjer smo začeli vzpon po dokaj strmi gozdni cesti in nato stezi do velikega planinskega doma Watzmannhaus (1930 m) na skalnem pomolu, kamor smo prispeli v treh urah. Po krajšem počitku smo nadaljevali vzpon proti prvemu vrhu Hocheck (2651 m), ki je trajal naslednji dve uri. Tu je avgusta 1800 stal Valentin Stanič, ki ga je motilo, da ne vidi na Veliki Klek (Grossglockner), na katerem je nekaj dni pred tem stal s prvopristopniki. Zato se je odločil povzpeti po zelo zahtevnem grebenu še na srednji vrh Mittelspitze (2713 m) in ga tudi izmeril z merilnimi napravami, ki jih je imel s seboj. Tako je postal prvopristopnik na najvišji vrh Watzmanna, o čemer priča dvojezična bronasta plošča na pročelju doma. 212 let kasneje je tudi naša skupina sedmih planink in planincev srečno priplezala na Staničev Srednji vrh, še posebej pogumna je bila enajstletna Klara. Za ta del vzpona smo potrebovali 45 minut in prav toliko za povratek na Hocheck. Sledili sta še dve uri previdnega sestopa po razgibanem skalovju nazaj do planinskega doma Watzmannhaus, kjer smo si končno lahko privoščili počitek po deveturni naporni turi, na kateri smo pridelali 2013 metrov višinske razlike, kar je več kot pri vzponu na naš Triglav.
Štirinadstropni stavbi ne moremo reči koča, saj ponuja 210 prenočišč, pred kratkim je bila ekološko posodobljena z dotacijo 1 milijona evrov od Nemške planinske zveze DAV München in ene največjih evropskih okoljskih fundacij Deutsche Bundesstiftung Umwelt DBU - pri nas upravljavci planinskih koč ne moremo kaj takega niti sanjati. Da ne govorimo o poenostavljenem poslovanju, saj obiskovalcev ne vpisujejo v knjigo gostov - še osebnih dokumentov ne preverjajo, za hrano in pijačo je treba čakati v vrsti pred točilnim pultom in plačati vnaprej, o blagajniških računih ne duha ne sluha. Očitno so Nemci že zdavnaj sprejeli dejstvo, da visokogorskih planinskih postojank ne gre enačiti s hoteli in gostilnami v dolini in da je treba planinskim društvom pomagati pri zahtevnem vzdrževanju objektov namesto, da bi jih ovirali s pretirano administracijo. Kdaj bo kaj takšnega možno pri nas?

Za večerjo smo izbrali okusno zelenjavno-mesno Staničevo enolončnico in za posladek cesarski praženec, vse skupaj pa zalili z Berchtesgadenskim točenim pivom. Tudi to je značilnost nemških planinskih koč - ne nudijo nobenih pijač v steklenicah in plastenkah. Čevlje smo pospravili v garderobo na ogrevane sušilce in prebili noč vsak po svoje - nekateri med smrčanjem, zato pa so bili drugi bolj rahlega spanca. Po zajtrku smo sestopili do prijazne koče na planini Wimbachgrieshütte (1327 m) in po krajšem počitku nadaljevali vse do parkirišča, kjer smo si ohladili noge v potoku Wimbach in se končno preoblekli in preobuli. Pred vrnitvijo proti domu smo obiskali še znamenito jezero Königssee in se za krajši čas predali turističnemu vrvežu. Bavarske Alpe ponujajo še veliko privlačnih vrhov zato ni rečeno, da smo bili tukaj zadnjič.

Stane T.