PD Pošte in Telekoma Ljubljana

English
Navigacija
Poštarski dom na Vršiču
Okno v Prisojniku
Jesen na Vršiču
Ruska kapelica
Ajdovska deklica
Dom je ZAPRT

BELA KRAJINA, 02.12.2012

Izlet po Beli krajini je toktart PD PT Ljublana namenila vodstvu društva, vodnikom, markacistom in aktivnim članom, ki pomagajo pri delovanju društva in planinskih skupin. Tako smo ob iztekajočem letu lahko skupaj pokramljali, si izmenjali izkušnje in se malo poveselili v skupnem druženju. Vsa doživetja je naša članica Mara Marinič strnila v verze, ki povedo vse, kako smo se imeli lepo, čeprav sta nam na koncu ponagajala dež in sneg. Zahvala gre tudi Poldetu, ki nas je popeljal po nekaterim malo poznani Beli Krajini. Z njim ni nikoli dolgčas, saj mu nikoli ne zmanjka besed.  Hvala pa tudi vsem, ki so omogočili skupno druženje. 

BELA KRAJINA 0112.2012

Prijavila sem se na zaključni izlet,

a sem morala na zlati poroki sedet.

Tudi tam sem se lepo počutila,

a vem, da sem veliko zamudila.

Pa bil predsednik društva je prijazen,

ker me je pač doletela kazen,

da me je danes na izlet povabil,

hvaležna sem, da name ni pozabil.

In že sledil je prostovoljni mus,

sem se zjutraj vkrcala na avtobus.

Cesta iz Nove nas Gorice do Ljubljane je peljala,

kjer nas planinska klapa je čakala.

Grosuplje je bila naslednja postojanka,

kdo se pridružil je, več ni uganka.

Če do Ljubljane je bilo zaspano,

sedaj vrtijo se jeziki nam zagnano.

Izlet, da smo si ta zaslužili,

vsi, ki v društvu malo več smo se trudili,

so povedali vodilni nam v pozdrav

in tako po vsej verjetnosti je tudi prav.

Še Jožeta nazadnje smo pobrali

in proti Beli Krajini nadaljevali.

Družba se bo tam pomnožila

in strumno po začrtani poti krenila,

ko bi le sreča nam bila mila,

in bi nam suho vreme naklonila.

S čim bilo je meni ta izlet zaslužiti?

verjetno vam sedaj ne bo težko uganiti.

Srečno.


Povratek domov:

Kako je to življenje raznoliko,

vremen nam ponudilo je veliko.

Prekrasna res je ta dežela,

meglena, mokra ali bela,

za tistega, ki doslej je ni poznal,

je Jože o njej pripovedoval

in da ne bi imeli prazne glave,

o štorkljah nam povedala je varuhinja narave.

Se na tratah pasejo ovčice,

značilne tu so tudi pisanice,

pa konoplje tudi surovina,

iz nje pa močna posteljnina.

Ko Uskoki so pred Turki bežali,

tudi v tej deželi so ostali.

Prevzeli del smo njihove kulture,

pa tudi mnoge avanture,

saj danes mnogi fič fi rič,

potomec njihov je na »ič«.

Ob Kolpi četica je Poldetu sledila,

se medtem o tabornikih je poučila.

Verjamem, da je vsak od nas užival,

čeprav po poti nas je dež zalival.

Nas Polde pridno vodil gor in dol

in, verjeli ali ne, prišli smo v »moj« dol,

saj kdor tega še ne ve,

meni Mara je ime.

Je lovcem snoči svinja zbežala

a gled ga zlomka, 
tam v zidanci na mizi je pristala.

No, potem, ko smo utrudili gamaše,

nam pojedina taka kar paše.

Le kako bo tehtnica zdržala,

vse kar danes vase sem zbasala.

Izkazal se gostitelj kot se šika,

da človeku se vrniti kdaj zamika.

Vsega lepega je enkrat konec,

kar pa ne pomeni, da je tega poln lonec.

Še kam se vkup bomo podali

in kaj lepega v lonec dali.

Za danes pa še blagoslov,

da vsi srečno bi prišli domov.

                                Mara Marinič

Fotografije je prispevala: Darinka Gaberščik