Seniorski odsek-deluje v okviru vodniškega odseka - Galerija

Rahlo nejevoljni zaradi pršenja drobnih kapljic, ki so grozile z deževnim dnem, smo se planinci seniorji in nekaj mlajših članov PD PT Ljubljana, podali na pot proti Dolenjski. Vodnik z licenco, na katerem se je črnilo komajda posušilo, je udeležence prepričeval, da vremenska napoved obeta lepši dan. Malokdo je verjel spodbudnim besedam toda avtobus je že peljal proti izhodišču ture. Pot do Velikega Trna je minila kot bi mignil. Jutranjo kavico smo si privoščili v bifeju, ki je bil poln domačega vzdušja. Prisrčna domačnost se je čutila na vsak koraku in če ne bi morali na turo, bi še kakšno krepko rekli o tem in onem.

Vodnik nas je popeljal do cerkve Svetega Duha, ki stoji na 470 m in od koder se je odpiral razgled na vinorodno Krško gričevje, na obsežno Krško polje s Krakovskim gozdom in Gorjance. Tu je izvedel kratko razvedanje oz. poimenoval okoliška gorovja in nekatere vrhove. Krenili smo na pot in dan je postajal vse svetlejši. Kmalu nas je pozdravilo sonce, ki nas je spremljalo večji del ture. Nekje na polovici poti smo zavili v jesenski gozd. O zimi, razen polomljenih dreves, ki so obnemogla pod prvim nenadnim lanskoletnim snegom, ni bilo ne duha ne sluha. V bližini domačije v Podulcah smo pomalicali in prijazna domačinka nam je razkazala notranjost stare cerkve sv. Marjete. Obnovljena streha, bogata z bakrenimi obrobami in skromna notranjost so pritegnile številne radovedne poglede. Kratek počitek je hitro minil in kmalu smo bili na poti ter v daljavi uzrli dvoje zvonikov, ki sta se dvigala v nebo in se nastavljala soncu.

To je Bučka, pušel'c Dolenjske, smo ugotavljali v en glas. Komaj smo prispeli v vas, so našo pozornost pritegnile izrezljane lesene skulpture z različnimi motivi. Med občudovanjem velikanskega lesenega stebra je pristopil gospodar hiše in ponudi, da nam pove zgodbo o čudovitem izrezljanem hrastu katerega osrednji del predstavlja možakar z dvema klobukoma na glavi. »Polde je bil mežnar - zvonar ...« je gospodar pričel pripoved in nadaljeval: »Njegova klobuka sta dva zvona in otrok ob njemu, tisti z oblo v rokah nad glavo, je njegov pranečak ter simbol, da na mladih svet stoji.« In tako je nadaljeval z razlago podob medveda, angela in drugih likov, ki jih je steber poln z vseh strani. Polde je nekoč na roke navijal mehanizem cerkvene ure, ki jih dandanes poganja elektromotor. Slednji skrbijo tudi za zvonjenje, je še razložil gospodar ter nam ponudil, da razkaže župnijsko cerkev sv. Matije iz leta okrog 1600. Po ogledu fascinantnega pozlačenega glavnega in dveh stranskih oltarjev nas je popeljal še v zvonik. »Lesene stopnice so varne, moje delo ...« je skromno dejal in se podal v ozek hodnik zvonika. Na vrhu stolpa smo si z občudovanjem ogledovali železne zvonove. Na največjem je bila letnica »MCMXXI« (1921 op.av.). Pripovedoval nam je kako so jih pred leti čistili, zaščitili pred golobi... Čas je letel in ura je že bila 14.00. V gostišču Marinčič so nas že pričakovali.

Mladi lastnik Jernej nas je pričakal na vratih in vsakega posebej pozdravil ter zaželel dobrodošlico. V kratkem nagovoru je predstavil 100 letno zgodovino gostišča, misijonarja Knobleharja, na katerega so v kraju še posebej ponosni in nato je sledila pojedina za kralje. Tako slastnih štrukljev, domačih kur in goveje juhe z žličniki ter .... saj ni prostora, da bi naštevali ... še nismo jedli. Ni besed, da bi opisali harmonijo okusov, ki smo je bili deležni. Eno je zagotovo. Še pridemo nazaj in prijatelje povabimo, da se tudi oni prepričajo o dobrotah, ki smo jih bili deležni. Dan, ki se je začel tako turobno in deževno se je končal povsem drugače in je bil zaznamovan z besedami zadovoljnega udeleženca: Hvala za čudovit dan!                

Zapisal: Jožef Tišlarič, vodnik ture
Foto: Helena Levpušček