Planinska skupina PT Nova Gorica - Galerija

Večkrat prestavljeni izlet v zaledje Slovenske Istre je končno uspel! Na lepo sončno soboto smo se v organizaciji Leona Lična z nekaj osebnimi avtomobili odpeljali do Kozine, kjer je bilo zborno mesto, od tam pa v vas Kastelec, ki je le nekaj kilometrov oddaljena od Črnega Kala. Večina je takoj vzela pot pod noge, tiste, ki nas je
prestrašila burja, pa smo se podali na ogled Črnega Kala, ki je znan po nagnjenem zvoniku; nas pa so navdušile predvsem lesene skulpture umetnice Zdenke Toino.
Skupina, ki je šla iz Kastelca v Socerb, je povedala, da je bila pot čez kraški rob zelo vetrovna in strma, zato ni čudno, da se je Socerb nekoč imenoval Strmec. No, sicer pa se pogumnejša skupina ni ustavila niti za ogled gradu niti  t.im. Svete jame, v kateri je živel sv. Socerb. Ali pa veste, da je na Vipavskem še en sv. Socerb? Okrog 11h sta se obe skupini dobili pri gospe Elici v Ospu, osemdesetletnici, ki nas je pričakala s kuhanim vinom in ki se lahko  pohvali s svojimi plezalnimi dosežki. Nekateri smo si ogledali  restavrirano cerkev sv. Tomaža iz 16.stoletja, od koder je lep razgled na  ravnino spodaj  pa na hribovje na nasprotni strani, katerega najvišji vrh se imenuje Tinjan in izvir Osapske reke ter se nato skupno podali proti Tinjanu.
Ko smo šli skozi Osp, smo lahko občudovali lepe kamnoseške izdelke, kot so portoni, kolone in kamini, ki govorijo o bogati kamnoseški dejavnosti. Na polju spodaj smo videli že prve  povrtnine, ki pričajo o mili klimi, nato pa nas je pot vodila skozi brinovo grmičevje, ki so mu sledili borovci, nekajkrat prečkali makadamsko cesto in po ne prenaporni poti  prispeli na vrh hriba Tinjan in v enako imenovano vas. Na vrhu kraljujeta cerkev sv. Mihaela  in televizijski stolp, ki ga je videti že od daleč. Zanimivo je, da je na zadnjem delu cerkve vzidana moška glava iz antičnih časov. S tinjanske-ga hriba je eden najlepših razgledov, kar jih premore Slovenska Iskra. Na eni strani imaš kot na dlani Trst, proti severu osapske stene, proti vzhodu pa se v snegu blešči Slavnik. Tik pod cerkvijo pa se vrstijo tako lepo obnovljene hiše, najbrž vikendi, kakor tudi razvaline, ki kar kličejo po nakupu.

Po fotografiranju smo vzeli pot pod noge in se vrnili  proti Ospu. Nazaj grede smo se ustavili v gostilni ob kampu in bili,  kot bi mignil postreženi z odlično gobovo juho in sveže pečenim kruhom. Ponovno smo se razdelili: eni čez steno v Kastelec, drugi pa na krajši potep po Ospu. Vrnili smo se k izviru Osapske reke, saj smo se predhodno poučili, da pravzaprav izvira v luknji v skali, ki jo domačini imenujejo Grad. Dejansko so v njej ostanki srednjeveške utrdbe in je tudi arheološko najdbišče. Med turškimi vpadi in med bombandiranjem Trsta pa je domačinom nudila varno zatočišče. Ne predstavljam si, kako se pride do nje, saj je okolica  tako divja in nevarna!  Sicer pa so Osapske stene tudi pravo mediteransko rastišče v Sloveniji;  posebnost
predstavlja popkoresa, ki zacveti v mesecu aprilu, med živalskimi vrstami pa je posebnost zlasti sova, imenovana velika uharica, ki gnezdi v nedostopnih skalah. Opazili smo tudi lovor, ki je drugačen od goriškega.

Za slovo smo se ponovno dobili na Kozini, nato pa vsak po svoje, hvaležni Leonu za lep izlet.

Tekst: Marja Kelenc
Fotografije: Leon Ličen, Marja Kolenc, Marta Volk