PD Pošte in Telekoma Ljubljana

English
Navigacija
Poštarski dom na Vršiču
Okno v Prisojniku
Jesen na Vršiču
Ruska kapelica
Ajdovska deklica
Dom je ZAPRT

S Pustom po Koprskem - nedelja, 10. februar 2013

Spet je leto naokoli in spet je prišel dan, ko smo se s Planinskim društvom Pošte Telekom Ljubljana odpravili na Primorsko odganjat zimo. Vodila sta nas Boris in Jože. Že v Ljubljani smo vedeli, da bo vreme kot naročeno, kar nam je potrdil tudi naš znanec in poznavalec poti, po kateri smo se odpravili,  Ježek, ki nas je pričakal v Rižani in se skupaj z nami zapeljal v Dekane.

Tu smo začeli našo pot, ki se prav lepo imenuje 'Pot za srce' ali 'Pot štrig'. Iz Dekanov, ki ležijo na 62 m nad morjem, smo se preko Kolombarja povzpeli na Tinjan (374 m). Višje ko smo se vzpenjali, lepši so bili razgledi na bližnjo in daljno okolico, od Trsta in Tržaškega zaliva do zasneženih bleščečih gora v daljavi. Triglav, Krn in Kanin so nas že zdaj vabili na poti, ki bodo na vrsti predvsem v kopnem delu leta, ko bodo tudi dnevi daljši. Na vrhu Tinjana je bil obvezen postanek za tiste, ki zbirajo trikotna ali transverzalna dokazila o prehojeni poti, potem pa je sledil spust proti Rižani. 

Po poti smo se razgledali proti Ospu in njegovim stenam ter Socerbu v daljavi, odprl se je razgled na Črni kal ter zasneženi Slavnik in njegovo Grmado, videli pa smo tudi že cerkvico sv. Jurija v Rožarju, ki je bila še kar nekje v daljavi. Preko Stepanov smo se Rožarju kar hitro približali, takoj na začetku vasice smo zavili desno in začel se je najlepši in na nekaterih delih kar malo adrenalinski spust v Rižano. Najprej je pot vodila lepo po gozdni stezici, potem pa se je začelo preskakovanje potoka, ki je bil na nekaterih mestih prav nesramno širok. Več kot desetkrat smo ponovili vajo:  'Poišči prave kamne, zberi se, ne obiraj se, tudi če stopiš v vodo, hitro odskoči, da ti voda ne zalije čevlja, mehko pristani na drugi strani.' Vsi smo srečno prestali vse preizkušnje in kopanje prestavili na večerno uro, ko bomo prišli domov.

V Rižani smo počakali na naš avtobus in se popeljali do Emonca v Kopru, kjer nas je čakal Janez s svojo glasbo, kosilo in veselo pustno rajanje. Stroga komisija pod predsedovanjem izkušenega Jožeta je imela obilo dela. Ata Smrk je zaplesal s Smrketo, dve nuni sta zamenjali stroge samostanske celice za našo družbo, poštar nas je počastil s svojim obiskom, čeprav je bila nedelja, priskakljala je Pika Nogavička brez svojega konja, iz daljne Somalije je prišla preverit našo mrzlo zimo ena od domačink, z neke ladje, ki je zasidrana v koprskem pristanišču,  je slišal za našo zabavo gusar s svojo izbranko. Iz Azije sta prišli gejša z Japonske in Indijka iz Maharastre, hudičevka se je pojavila od kdo ve kje. Pet zapornikov, ki so ves čas ponavljali, da so nedolžni, je pribežalo z Doba, seveda jim nihče ni verjel, da so bili kar tako obsojeni. Hišnik z neke šole se je mastil s kosilom pri sosednji mizi, panterica je bila kar prijazna in ni nikogar ugriznila ... še najbolj skrivnostno je v Emonca prišel volk (brez Rdeče kapice), zaplesal z nami in takoj po tem izginil ...

Kar prehitro je prišla ura, ko je bilo treba na avtobus in nazaj v Ljubljano, ki je vsa zasnežena in mrzla pričakala naš povratek. Smo se premalo potrudili pri preganjanju zime?

Tekst in foto: Branka Rus