PD Pošte in Telekoma Ljubljana

English
Navigacija
Poštarski dom na Vršiču
Okno v Prisojniku
Jesen na Vršiču
Ruska kapelica
Ajdovska deklica
Dom je ZAPRT

Krim (1107 m) - Rakitna, sobota, 23. februar 2013

V soboto  23. februarja 2013, smo se planinci PD Pošte in Telekoma Ljubljana, kljub slabemu vremenu odpravili na snežni izlet v okolico Ljubljane. Zbrali smo se sami pogumni, ki se ne ustrašimo snega. Debela snežna odeja ni bila primerna za start iz Strahomera, zato smo se zapeljali proti Rakitni in na odcepu za Krim, kjer nas je čakal naš planinec Darko, ki pozna vsak košček tega okoliša, saj je domačin z Rakitne, nadaljevali peš po že spluženi cesti do naše najvišje točke izleta, 1107 m. Počasi smo pešačili po zasneženi pokrajini, drevje je bilo odeto v belo obleko in se sklanjalo pod težo snega, prava zimska pravljica. Večkrat smo se srečali s traktorjem, ki je pridno čistil cesto do planinskega doma na Krimu, ki stoji na najvišjem vrhu Krimskega hribovja, v severnem delu velike Notranjske planote, ki jo prištevamo k Dinarskem gorskem sistemu. Južnega čuvaja Ljubljanskega barja, kot ga radi imenujemo, se vidi vsepovsod iz Ljubljane in okolice (najpomembnejša trigonometrična točka Slovenije). Včasih je bil vrh nedostopen, ker ga je imela v upravljanju jugoslovanska vojska, po razglasitvi samostojne Slovenije je dom prešel v varstvo PD Podpeč-Preserje. Počasi smo prispeli do koče, ravno na mejo med soncem in oblačnostjo, zato ni bilo pravih razgledov. Praviloma pa se odpira razgled na vse strani. Na severu Ljubljanska kotlina, v daljavi Kamniške in Savinjske Alpe, od Storžiča do Raduhe, z najbolj prepoznavno Kočno in Grintovcem. Na vzhodni strani se za Barjem in Grosupeljsko kotlino vleče dolgo Posavsko hribovje s Kumom, proti severozahodu se za Čemšeniško planino kažeta Paški Kozjak in Pohorje in naprej Gorjanci, na jugu pa pogled seže prek Rakitniške planote s Slivnico in Blokami do Javornikov, Snežnika, Goteniške in Velike gore. Na jugozahodu se za Pokojiško planoto bohoti gozdnata Hrušica in Nanos, v dobri vidljivosti se vidi celo Tržaški zaliv. Na zahodni strani se vidi Ulovka, za njo pa Idrijsko hribovje z Javornikom in Trnovskim gozdom, na severozahodu pa še Triglav. V koči smo se okrepčali in žigosali naše planinske dnevnike. Ker je bilo snega res veliko, smo se odločili, da bo naš povratek potekal po isti trasi do odcepa, kjer nas je čakal avtobus in nas odpeljal v Rakitno. Sam kraj je bil v pisnih virih prvič omenjen leta 1265. Mimo je vodila rimska cesta iz Cerknice čez Ig v Emono. Rakitna je razloženo naselje na Rakitenski planoti, leži na plitvem kraškem polju in na valoviti dolomitski planoti, na nadmorski višini 780 do 820 m. Kraj obkrožajo borovi in smrekovi gozdovi, dolomitsko dno polja je mokrotno. Klima je zelo ugodna, zato je v Rakitni klimatsko zdravilišče za otroke. Razvit je turizem, imajo umetno jezero in hotel, veliko sprehajalnih in kolesarskih poti. Tudi  mi smo si privoščili v gostilni Logar enolončnico in domačo kremšnito. Zadovoljni smo se odpeljali proti Ljubljani, ker smo preživel čudovit snežni dan.

Besedilo: Bojana Kmetič

Foto: Jože Tišlarič