Seniorski odsek-deluje v okviru vodniškega odseka - Galerija

V četrtek, dne 14. marca 2013 smo se seniorji PD Pošte in Telekoma Ljubljana odpravili na pot v Hrvaško Istro. Vremenska napoved ni bila preveč obetajoča, tudi zjutraj, ko smo odhajali od doma je deževalo in prav hladno je bilo. Malo manj kot 40 udeležencev, se nas ni prestrašilo in odpeljali smo se iz Ljubljane proti Primorski. Po poti smo se seveda ustavili na obvezni jutranji kavici na Ravbar komandi, kjer nas je pričakala mrzla burja s sneženjem. Boris, ki je bil današnji vodnik (poleg Jožeta in Stanka Jakija), je napovedal nekoliko spremenjen načrt poti, saj bi bila zaradi slabega vremena v zadnjih dneh pot skozi kanjon lahko nevarna. Po spremenjenem programu bi si ogledali del poti po Parenzani, nekdanji istrski železnici, ki je vodila od Trsta do Poreča. Še mimo Nanosa, ki smo ga komaj opazili, smo se peljali po nerazpoznavni, zamegljeni pokrajini, potem pa se je z vsakim kilometrom razgled spreminjal na bolje. Kmalu smo zagledali morje, pa pobeljene italijanske gore v daljavi, ki jih so bile obsijane s soncem. V Kopru smo zavili po šmarski cesti proti mejnemu prehodu, kjer smo morali zaradi stavke naših obmejnih policistov, ki so svoje delo temeljito in zato počasneje opravljali, kar čakati kakšnih deset minut, čeprav ni bilo praktično nobenega prometa. Zapeljali smo se še čez hrvaško mejo in po nekaj kilometrih vožnje mimo Kaštela smo pripeli v Buje, kjer nas je čakal domačin, g. Stjepan, ki smo ga toplo pozdravili. Po nekaj minutah vožnje smo v Bujah izstopili in se pripravili za pot. Malo je rosilo, pihala je mrzla burja, zato se je bilo treba zavarovati pred vsemi temi neprilikami. Smo pa planinci vsega vajeni, tako da smo kaj hitro začeli s hojo. Najprej smo se podali do stavbe, ki je bila nekoč železniška postaja Parenzane v Bujah, potem pa po nekdanji progi, ki je urejena in lepo označena kot kolesarska ali pešpot v Triban in Grožnjan. Prenehalo je deževati, navduševali so nas lepi razgledi najprej na Buje, pa na pomladne cvetlice, pa na rumeno cvetoče drenove grmiče ob poti... Naš prijatelj Stjepan je vedel veliko povedati o zgodovini istrske železnice in z zanimanjem smo mu prisluhnili, je pa sama pot tudi lepo označena in na tablah ob poti je veliko napisanega, tako da smo se tudi sami lahko seznanili s to posebnostjo. Pot je bolj ali manj ravna, kot se za železno cesto spodobi, ovinki so blagi, vzponov in spustov skorajda ni. Pri Peroju smo zaobšli tunel Sv.Vida, ki ni prehoden (v njem gojijo šampinjone) in že je bila tu železniška postaja Grožnjan, s prelepim pogledom na samo mestece na drugi strani dolinice. Skozi Grožnjan, mesto umetnikov, smo se sprehodili po tlakovanih ulicah in si z navdušenjem ogledali njegove glavne znamenitosti, od vaškega vodnjaka do mestnih vrat in župnijske cerkve. Res lepo mestece, velika utrdba, ki kraljuje nad pokrajino. V Grožnjanu je čakal naš avtobus, na katerega smo kar z veseljem poskakali, saj nas je veter ob počasnem sprehodu po mestu nekoliko premrazil in odpeljali smo se v Novo vas, kjer nas je pričakal prelep pogled na zasneženo Učko. Nova vas je bila naša zadnja postaja v Istri, kjer smo (med drugim) okusili slastne istrske bobiče. Ob prijetnem razgovoru je prehitro prišel čas za slovo od našega istrskega prijatelja in od lepih krajev, po katerih smo nekateri prvič hodili. Sledila je vožnja do mejnega prehoda, kjer se je jutranji postopek ponovil (hrvaška stran brez zastoja, slovenska stran čakanje) in nato preko Kopra in snežnih razmer (od Senožeč do Logatca) ter Vrhnike (kjer snega skoraj ni bilo več) do Ljubljane. Obljubili smo si, da bomo Hrvaško Istro še raziskovali.

Branka Rus