PD Pošte in Telekoma Ljubljana

English
Navigacija
Poštarski dom na Vršiču
Okno v Prisojniku
Jesen na Vršiču
Ruska kapelica
Ajdovska deklica
Dom je ZAPRT

ZADRŽEVALNIK VOGRŠČEK - ŠEMPASKI BREGOVI - 17.03.2013

Na lep deževen dan smo se 17.3. 2013 pod vodstvom Petra Kolenca in Leona Lična zbrali pred staro šolo v Šempasu. Anica Kolenc nam je na kratko predstavila vas, ki ima 1180 prebivalcev in je bila prvič omenjena leta 1200 kot Sancto passo - sveti prehod, pozneje preimenovana v  Schön pass  ali lepi prehod oz. današnji Šempas. Ima cerkev sv. Silvestra,  katere zvonik je zaključen  s tako imenovanimi cinami,  kot poznamo v  Goriških Brdih, nekdanji podeželski dvorec, danes imenovan  Čukova hiša, v kateri je prenočeval sam Napoleon, predvsem pa je kraj poznan po šempaskem taboru.
Že smo prečkali potok Vitovšek, zvedeli, da je imel Šempas svojčas več mlinov,  ter prišli do zaselka Visoko z lepo obnovljeno miniaturno kapelico. Mimo partizanskega obeležja nas je pot privedla do Ovčjega
placa, kjer je stičišče cest  iz Šempasa, Vogrskega in Ajdovščine. Prav na tem mestu so namreč  trgovali z živino, predvsem s prašiči in ovcami, po katerih je kraj tudi dobil ime. Na drugi strani avtoceste, ki smo jo
prečkali, se začnejo Šempaski bregovi. To je delno kultivirana pokrajina, delno porasla z drevjem, sem pa tja stoji kakšen mogočen hrast. Pridemo do zadrževalnika Vogršček, na drugi strani katerega se že razprostirajo prvaški hribi. Od jezera se vzpenjamo po bregovih z vinogradi ter pridemo do Rjavčeve  gute. Tako so se
tod imenovale lesene kolibe, ki so jih kmetje potrebovali za delo v vinogradu. No, Cernatičeva ali Rjavčeva, kot se reče po domače,  je preurejena v lep vikend, ki pa je kar odklenjen, tako da nimajo skrbi zaradi vlomov.

Zadnje čase so naši izleti manj zahtevni in polni presenečenj. Tokrat je bil to naš »stari« harmoni- kaš, Franko Oberdank, ki je pripeljal malico in nas pričakal s harmoniko. In da bi bilo vzdušje popolno, je pričelo še rahlo
snežiti. Tako smo stali  na vrhu vzpetine nad Vogrščkom, se krepčali  ter občudovali pogled na gore nad Vitovljami in dalje proti Čavnu, kjer pa je zares snežilo.

Pot nazaj smo nekoliko skrajšali, saj se je sneženje spremenilo v  pršenje. Ker bi bilo za kosilo prezgodaj, smo
si ogledali še muzej v stari šoli, kjer nam je Mirica Kragelj najprej razložila vsebino plošč ob vhodu. Tako je ena posvečena šempaskemu županu, ki je bil izvoljen na listi komunistične partije že daljnega leta 1922; 
druga ruskim vojakom, katerih zborno mesto pred odhodom v Rusijo je bilo prav v Šempasu; tretja botaniku Francu Krašni, ki je prvi sistematično raziskoval rastlinstvo naših krajev in morda najpomembnejša, azerbajdžanske-  mu  narodnemu heroju, Mihajlu Medhiju. Ušel je Nemcem, ki so ga izurili za diverzanta in se pridružil partizanom. Bil je predrzen in hraber, po svojih diverzantskih akcijah pa se je vedno vračal v Vitovlje.
Nekega dne so Nemci obkolili hišo, v kateri je bival, Mihajlo je bežal, a je bil smrtno ranjen ali pa se je morda celo sam ustrelil, da ne bi prišel v roke Nemcem. Pokopan je bil v Vitovljah, kjer so mu vaščani tudi postavili ploščo, nato prekopan in prenesen v Čepovan. Je edini azerbajdžanski heroj in še to za
zasluge izven domovine. Pobudo za muzej so dali njegovi rojaki;  za časa predsednikovanja Danila Turka(?)  je muzej obiskal tudi azerbajdžanski predsednik Alijev.  Mihajlo je moral biti zelo privlačen človek, saj se je o njem spletla marsikatera zgodba, npr. tista o  Angeliki  in je bil o njem leta 1958. posnet celo  film z naslovom Na daljnih obalah, ki je bil nagrajen na številnih mednarodnih filmskih festivalih.  Razstavljena pa so tudi njegova slikarska dela in  verzi, v katerih izraža hrepenenje po domovini:  »Rad bi bil rumeni list, ki dvignil bi ga veter zore; želim, da veter jutra preletel bi vrhove snežene in položil me na zemljo moje domovine.«

Tekst: Marja Kolenc
Fotografije: Marta Volk