PD Pošte in Telekoma Ljubljana

English
Navigacija
Poštarski dom na Vršiču
Zima na Vršiču
Okno v Prisojniku
Planike
Jesen na Vršiču
Ruska kapelica
Ajdovska deklica

TEMATSKA POT PO KOBARIŠKEM BLATU, 14.04.2013

Tematska pot pod Matajurjem »POT KULTURE IN NATURE« , ki je dobila svojo končno podobo jeseni leta 2012. je v lepem nedeljskem dopoldnevu tkala prijetno druženje naših planincev iz PD PT Ljubljana in PS Nova Gorica, na moje povabilo pa se je pridružilo še par planincev mojih znancev s PD Tolmin in PD Podbrdo. Utrinke bogatega zgodovinskega izročila ob poti je zbral Aleksander Lavrenčič, direktor arhiva RTV Slovenije. Opremljena z ličnimi klopmi, dvojezične informacijske table so obiskovalcem v pomoč pri odkrivanju bogate etnološke in naravne zgodovine območja med  Kobaridom in Sv. Volarjem nad Nadižo. Na tablah sicer ne more biti predstavljena  vsa obsežna vsebina. Nekaj si lahko preberete v spodnjem povzetku, ki ste ga lahko slišali že na sami poti, ki smo jo v toplem spomladanskem prehodili v celoti. Izven tematske poti pa smo si ogledali še Pelerinčevo jamo, Mlekarski muzej v Kobaridu, druženje pa zaključili z okusno pastirsko malico. 

ROBIČ

1./ROBIČ: V Robiču so pri kopanju temeljev zadeli ob tlak iz klesanega kamna, ki je pripadal neki rimski stavbi. Odkrili so tudi ostanke cestnega tlaka in našli rimske novce ter druge predmete. Okolica Robiča pa je bila naseljena že v bronasti dobi. O Molidi govori ljudska pripovedka, da tam leži pokopano mesto. Ljudje, ki so tam živeli naj bi bili premožni, preobjedeni vsega in objestni, zato jih je doletela »božja kazen«. Nadnje se je sesul z Matajurja moleči del skalnatega roba.  Robič je večji del zime brez sonca, saj posije prvič v letu šele sredi februarja (na dan sv. Valentina). Zato imenujejo podnožje Matajurja proti Sužidu tudi Pod Žalostno goro.

2./MOLIDA: O Molidi govori ljudska pripovedka, da tam leži pokopano mesto. Ljudje, ki so tam živeli naj bi
bili premožni, preobjedeni vsega in objestni, zato jih je doletela »božja kazen«. Tu se je v davnini podrl del strmega severnega roba Matajurja, o čemer priča mogočen kamnit podor. Za podorom je nastalo jezero, ki nanj še spominja ledinsko ime Na jezeru. Tudi v pobočju Matajurja je viden odlom, ki je baje s svojim podorom zasul prvotno naselje. Skalnati prag deli Starijsko podolje ob reki Idriji od Krejskega podolja ob Nadiži oziroma Kobariško Blato od Krejskega Blata. 100 m nad vasjo Robič je jama v Molidniku z jezerom, onstran katerega je
po ljudskem izročilu dragocena ruda. Da bi prišli do zlata, bi morali Matajur dvakrat presekati, Mijo pa zažgati, ker je polna kač. V bližnji in širši okolici še več drugih kraških brezen ter suhih in ledenih jam. Med njimi najbolj znana Pelerinčeva jama, kjer so našli kosti jamskega medveda.

NADIŽA

1./NADIŽA, dolžina 60 km, porečje obsega 309 km2. Izvira kot Črni in Beli potok v Breginjskem kotu. Od sotočja obeh potokov teče po Nadiži državna meja med Italijo in Slovenijo. Pod vasjo Potoki je Nadiža izoblikovala naravna korita s podornim naravnim mostom v desni steni. Reko prečka viseči most, ob njej so kopališča.  Nadiža pri Kredu v ostrem loku zavije proti jugu in se prebija po več kot 1000 metrov globoki in tesni
soteski med Mijo (1237 m) in Matajurjem (1642 m) proti Furlanski nižini. Pri mejnem prehodu Robič prestopi v Beneško Slovenijo. Pri Čedadu se globoko zareže v aluvialno ravnico in s Hudičevim mostom tvori značilno mestno veduto, ki je bila prikazana tudi na srednjeveških pečatnikih mesta Čedada. Prodišča ob Nadiži so rastišča Berinijevega otavčiča. Favno sestavljajo različne živalske skupine, značilne za čiste, hitro tekoče vode. Endemičen je rod Carinurella z vrsto posoška gredljerepka, pogost je rak deseteronožec, v Nadiži živi precej endemičnih vrst in podvrst sladkovodnih rib jadranskega porečja: soška postrv v zgornjem toku, potočni
glavoč, primorski blistavec, grba, štrkavec in primorska belica. Poleg teh rib živijo v Nadiži še lipan, kapelj, v
spodnjem toku pa nežica in jegulja. Pogosti sta neavtohtoni vrsti šarenka v zgornjem toku in pudust v spodnjem toku. Zaradi izredne geomorfogenetske izoblikovanosti doline in struge, čiste vode in naravnega okolja uživa Nadiža status posebnega varstva naravne dediščine.

2./ SVETI VOLAR: Sledovi naselitve segajo v bronasto dobo (ok. 1300 pr. Kr.), ohranjeno je gradišče z dvojnim obzidjem. Gradišče na hribu Sv. Volarja je s sosednjim gradiščem na Deru (na levem bregu Nadiže) predstavlja dobro utrjeno vojaško zaporo, ki je varovala prometnico po dolini Nadiže. Ljudem z gradišča je dodatno zatočišče zagotavljala Pelerinčeva jama ob vznožju hriba. Arheologi domnevajo, da je bila vzpetina stalno naseljena od bronaste dobe do srednjega veka Po ljudskem izročilu naj bi nekoč tu prebivali Gejdi, ki so bili po veri pogani. Domišljija jim je pripisala izredno velikost, saj naj bi sedeli na skali za ogromno skalnato mizo in noge med obedom umivali v Nadiži, z velikimi koraki pa so se prestopali z Matajurja na Mijo in z Mije na Stol. Prepričani so bili, da jih nihče ne more pregnati iz teh krajev, razen tistega, ki bi jim razbil železno skledo, ki so jo častili kot malika. To naj bi uspelo oglejskemu škofu in mučencu sv. Hilariju. Gejdi so se odselili, sv. Hilarija pa so kaznovali tako, da so ga zvezanega vrgli v Nadižo. Zaradi tega je ta svetnik postal priprošnjik za dež in cerkev, posvečena njemu, je bila že v srednjem veku cilj romarskih procesij v sušnih mesecih. Cerkev je posvetil l. 1486 škof iz Caorle Pietro Carli. Cerkev so popravili in razširili ter ob zahodno mejo prizidali zvonik l.
1895. Z opuščanjem romarske funkcije je cerkev propadala, leta 1975 je bila zasilno obnovljena, potrebna pa je bila celovitejša obnova, ki jo je vodil krejski župnik Stanislav Uršič. Od leta 1987 se v cerkvi spet opravlja sakralna služba. Cerkev je bila ponovno obnovljena po potresih po letu 1998.

4./PELERINČEVA JAMA: Jama je poznana tudi pod imeni Kovačeva, Turjeva ali Obernejzova jama. V starejši literaturi se omenja kot Grotta di S. Ilario di Robic. Jama je v notranjosti sajasta, kar pomeni, da so v njej kurili, v jami so našli tudi oglodane kosti takratne divjadi med njimi jamskega medveda. Pri manjših sondiranjih l. 1890 je italijanski arheolog naletel na keramične najdbe iz bronaste dobe, ki so ležale v kulturni plasti pod površjem. Hkrati so našli tudi bronasto iglo z ušescem. Te prazgodovinske najdbe hranita muzeja v Vidmu in Trstu. Dve leti kasneje (1892) so odkrili bronastodobno keramiko tudi pri cerkvi sv. Volarja (Hilarija) na griču nad jamo. V bronasti dobi ljudje jame niso več uporabljali kot prebivališče, ampak je verjetno služila prebivalcem gradišča na griču sv. Volarja (317 m) kot zatočišče v stiski. Kot pribežališče pa je verjetno služila
še kasneje. V ustnem izročilu še danes velja, da je jama daljša in povezana z Landarsko jamo v Beneški Sloveniji. Leta 1992 so z iskalcem kovin v jami odkrili depo bronastih predmetov. Depo bronastih predmetov nakazuje, da je bila jama lahko kultni prostor prebivalcev gradišč na sv. Volarju in Deru, predmeti pa odloženi ali darovani znotraj jame. Bronastodobna keramika, ki je značilna za čas pozne srednje in začetek mlajše
bronaste dobe, je v jamo verjetno prišla po rovu, ki bližino gradišča na sv. Volarju povezuje z jamo. Kdo je prvi
naselil gradišče z dvojnim obzidjem, v katerega so vodila dvojna vrata, grič sam pa je bil še dodatno zavarovan s strmim skalnatim prepadom, danes ni jasno. Verjetno je bila naloga teh naseljencev varovati poti skozi sotesko, ki jo je Nadiža vklesala med Mijo in Matajurjem, po kateri je vodila pot v Furlansko nižino. Obramba je bila okrepljena s postojanko na gradišču Der na levem bregu Nadiže.

KRED

1./KRED: Kred je bil z okolico naseljen že v prazgodovini, kar izpričujejo najdbe iz Pelerinčeve jame, v Laščah in na Deru in okrog cerkve sv. Volarja. V vasi je RTV Ljubljana posnela televizijsko dramo o kaplanu Martinu Čedermacu. Tako se je na filmskem traku ohranila zunanja podoba vasi z značilnimi ograjami na gankih, vinsko trto - beniko, ozkimi prehodi med hišami - landronami in strešniki - korci. Rušilni potresi v letih 1976, 1998 in 2004 so vas popolnoma spremenili. V Kredu so živeli in ustvarjali pesniki Joža Lovrenčič, Andrej Čebokli in Ivan Rob.

2./CERKEV SV. NIKOLAJA V KREDU: Po izročilu naj bi prvo kapelico na tem mestu zgradil samski stric iz hiše št. 35. Cerkev je zanesljivo stala že v 15. stoletju, Cerkev je bila večkrat prenovljena. Ob obnovi cerkve po zadnjih potresih so pod ometom odkrili freske. Današnja cerkvena ladja je znatno širša od prvotne in je bila zgrajena l. 1927. Sohi slovanskih cerkvenih apostolov Cirila in Metoda ter kip Boga Očeta na vrhu oltarja je izdelal l. 1891 Matevž Kokelj iz Cerknega.

3./KRED KAPELICA: Zidana kapelica iz 19. stol. z dvokapno streho.

STARO SELO

1./STARO SELO, 256 m: Naselje leži na terasi nad zablateno dolino Starijskega podolja na Blatu. Južno od vasi izvirata dva izvira Idrije: Idrija in Kozlovica. Vas ni bila vedno na sedanjem mestu, prvotno naj bi stala na pobočju v Laščah. Arheologi so odkrili prazgodovinsko grobišče in gradišče na Gomilah. V srednjem veku so bili
lastniki v vasi goriški grofje. V vasi stoji cerkev sv. Lenarta. Cerkev je bila obdana  z železno verigo, za katero so trdili, da je poganskega ali praznoverskega izvora, zato so jo skušali večkrat odstraniti, vendar jim to ni uspelo. Verige so bile značilne tudi za druge cerkve sv. Lenarta. Verige naj bi bile skovane iz verig, ki so jih rešeni jetniki prinašali v dar svetniku. Deli Blata so Otoki, Brod in Laza. Ker jih po deževju pogosto poplavja Idrija, so jih začeli l. 1964 zopet izsuševati in uredili tok Idrije.

2./NA GOMILAH IN V LAŠČAH - STARO SELO: Arheološke najdbe dokazujejo obstoj naselja v prazgodovini in antiki. Že leta 1889 so »Na Gomilah« nad Starim Selom odkrili prazgodovinsko najdišče iz bakrene dobe. Na
področju za Frankovo gostilno, so na večjem območju »V Laščah« raztreseni ostanki antične strnjene poselitve, ki se vidijo v kulturni plasti in v večjih kamnitih grobljah. Odkrili so tudi sledove široke rimske ceste proti
Kobaridu.       

KOBARIŠKO BLATO IN STAROSELSKO PODOLJE

1./KOBARIŠKO BLATO, površina 58.757 ha: To je območje travnikov in grmišč ob reki Idriji. Del Blata je vključen v območje Nature 2000 za ohranitev biotske raznovrstnosti. Varstveno območje obsega opuščene
glinokope in vlažne travnike ter grmišča na Starijskem blatu (ob reki Idriji) in severovzhodnem delu Kobariškega blata. Zavarovani predeli predstavljajo življenjski prostor ogroženih rastlinskih in živalskih vrst (metulji, kačji
pastirji, dvoživke, ptice). Na blatu najdemo predvsem vlagoljubne rastline, med katerimi prevladuje modra stožka, na zahodnem delu pa jelša in trstičevje. Mokrišče daje krajini poseben izgled, pomembni sta tudi njegova sposobnost zadrževanja vode ter bogata rastlinska in živalska raznolikost. Na blatu se je v preteklosti raztezalo močvirje, ki je bilo včasih neprehodno, predvsem ob nalivih ali pozimi, ko je poplavna voda zamrznila in onemogočila promet. Zaradi nizkega naklona voda Idrije le počasi odtekala. Težave je povzročal tudi potok Šjak, ki je z Matajurja prinašal kamenje, ki je mašilo strugo Idrije, in voda je poplavljala cesto. Zato je kobariški župan l. 1874 začel izsuševati Blato z regulacijo rečice Idrije. Zanimivo je, da so se izsuševanju Blata dolgo upirali nekateri starokopitneži in trdili, da je seno, ki zraste na močvirnem Blatu dobro za konje. Do leta 1964 so bili izkopani vzporedni jarki, ki so odvajali talno vodo v glavno strugo. Na Blatu je nastala rodovitna zemlja, voda ob nalivih ni več ogrožala ceste, izsušili pa so se tudi prevlažni bivalni prostori v Kobaridu. Zanimivosti iz preteklosti: Na Blatu so poskušali gojiti tudi riž, vendar brez uspeha; Težko prehodno in skrivnostno Blato je bilo v času italijanske zasedbe varno zatočišče za člane organizacije TIGR, ki so se sestajali na skrivnem kraju.

2./STAROSELSKO PODOLJE: Podolje ob potoku Idrija zahodno od Kobarida. Širi se med pogorjem Stola in Matajurja do Breginjskega kota. Nastalo je zaradi ugreza površja med prelomnicama ob dvigajočih se pogorjih. Po dnu 2 km širokega podolja teče potok Idrija. Zaradi nagnjenosti dna vijuga počasi in marsikje zastaja, zato nastajata zamočvirjeno Starijsko in Kobariško blato. V ledeni dobi je v podolje segal soški ledenik.

3./ REKA IDRIJA: 7, 2 km dolga rečica, ki izvira v dveh izvirih južno od Starega sela. Pod vasjo Idrsko se izliva v Sočo. Leta 1874 so začeli urejati tok Idrije in izsuševati Blato. Leta 1911 je češki inženir postavil na Idriji manjšo elektrarno, ki je omogočila razsvetljavo v Kobaridu, Mlinskem in Idrskem. 

4./OPEKARNA - »FRNAŽA«: Opekarna je začela delovati v 30-letih. Izdelovali so opeko, strešnike in zidake. Po vojni so opekarno razširili in podržavili. Državno podjetje Opekarna v Kobaridu je takoj podvojilo proizvodnjo,
zaposlovala je že okrog 100 ljudi in za leto 1956 so s tehnološko modernizacijo načrtovali 100% večjo proizvodnjo, vendar je morala opekarna zaradi slabe kakovosti gline prenehati z delom. Opuščeni glinokopi sodijo v varstveno območje Blata.

5./LIPOV DREVORED: Štiri kilometre dolg lipov drevored so posadili l. 1936. Drevored predstavlja spomenik negovane naravne dediščine.   
SUŽID

1./SUŽID, 254 m: Strnjena vas nad Kobariškim Blatom vrh prisojne terase pod Vriščami, ki tvorijo s Klini, Javorovim brdom, Laško lazno, Za malnom, Nemškim brdom in Kačnico široko podnožje Matajurja (1643 m). V bližini vasi teče potok Šjak, ki priteka s pobočja Matajurja. Na Sužiški planini (1107 m) je kraško brezno Lučavec. V Sužidu je bilo l. 1513 žarišče kmečkega upora - tolminskega punta, katerega 300 letnico praznujemo letos. Uporne kmete je vodil Maver Sprudnik. V vasi je cerkev sv. treh kraljev iz konca 15. Stoletja in ima Marijin kip iz 16. stoletja in fresko sv. Krištofa iz 17. stoletja. Na Ohojakovem mlinu iz l. 1763 je mlinar l. 1789
vsekal napis v kamen: Blikokrat je mlinar nedužno zmagan (obrekovan). Ga ni blu, in ga na bo mlinarja, deb' mogu celmu kamnu prou služit. Kamen danes hrani Tolminski muzej, kjer hranijo tudi iz brezovega lubja izdelana dežna ogrinjala, ki so jih nosili še do druge svetovne vojne. V zadnji gostilni v vasi, ki je obratovala še po drugi svetovni vojni, je RTV Ljubljana posnela del televizijske drame Kaplan Martin Čedermac. Konec junija 1917 so do Sužida podaljšali železniško progo Čedad - Robič in na »Delah« postavili
železniško postajo in skladišča živil in streliva. Ob prodoru avstro-ogrske vojske je bil kraj okrašen s slovenskimi zastavami, maja in junija pa so v vasi zbrali 168 podpisov v podporo Majniški deklaraciji. V Sužidu se je rodil, živel in ustvarjal pesnik Ivan Volarič - Feo (1948 - 2010). V hiši pri Donjcu se je l. 1862 rodila Katarina Stres, mati pesnika Srečka Kosovela. 
2./SUŽID - CERKEV SVETIH TREH KRALJEV: Zgrajena je bila konec 15. stoletja in je ohranjena takšna, kot je bila zgrajena.

3./OZKOTIRNA ŽELEZNICA ČEDAD - KOBARID: je v letih 1916 - 1932 povezovala Beneško Slovenijo in Posočje. Italijani so začeli graditi železnico l. 1915 od čedajskega predmestja Barbetta, kjer so postavili velika skladišča do vasi Sužid, ki je bila v zavetju pred avstro-ogrskim topništvom. Do 12. soške bitke je železnica služila izključno vojaškim potrebam. Po koncu prve svetovne vojne je bila železnica podaljšana do železniške postaje v Čedadu in do Kobarida. Progo so 1. 8. 1921 odprli za civilni promet. Zaradi visokih stroškov vzdrževanje so progo l. 1932 demontirali in opustili. Celotna dolžina proge je bila 27.804 metrov, potovanje od Kobarida do Čedada je trajala eno uro in 40 minut. Ob progi so bila urejena postajališča: Kobarid, Sužid, Robič, Poljana, Štupica , Log, Brišče, Lipa, Petjag, Sarženta, Špeter, Barnas, Pri mostu, Šenčur, Barbetta in Čedad. Vlak je dobil ime »kokošar«, po najpogostejšem oziroma najglasnejšem tovoru.

4./SANITETNA POSTAJA ŠTEVILKA 8 V SKALCI NAD SUŽIDOM: Sanitetna postaja številka 8 je bila ustanovljena med pohodom Gregorčičeve in Gradnikove brigade v Benečijo maja 1943. Urejena je bila pod previsno skalo.

5./KOBARIŠKA REPUBLIKA: je bilo osvobojeno ozemlje v severozahodni Sloveniji s središčem vKobaridu, ki so ga razglasili Tigrovci 10. septembra 1943, le dva dni po kapitulaciji Italije. Pokrivala je ozemlje Posočja vse do Gorica na jugu, segala pa je tudi v dolini Nadiže in Tera (obsegala je ok. 2.750 km²).
(povzetek po gradivu, ki so mi ga poslali z Občine Kobarid in se jim najlepše zahvaljujem za pomoč pri pripravi programa)

Na povezavi si lahko ogledate še fotografije, ki jih je poslal Marjan Ogrin
https://plus.google.com/photos/106590459517244473853/albums/5869029508947894241?banner=pwa

Tekst oblikovala: Darinka Gaberščik
Fotografije so prispevali: Marta Volk in Darinka Gaberščik