PD Pošte in Telekoma Ljubljana

Ob 16. uri se nas je sedem udeležencev zbralo pri Planinski koči na Vrhu svetih Treh kraljev (823 m), ki je kakih 100 m naprej od vhoda v jamo.
Dobre pol ure je trajalo, da smo si nadeli vso potrebno jamarsko opremo in nato pogumno krenili v izkopan rov, ki naj bi služil načrtovani največji utrdbi obrambne linije tedanje kraljevine zoper sovražnika iz zahoda.
(Ni odveč tudi ob tej priliki reči, da je bila gradnja te linije najmanj paradoksalna. Zakopati se v močen obrambni zid ob dejstvu, da je bila najmanj 1/3 ozemlja in naroda na drugi strani, kaže na to, da niti pod razno niso razmišljali o ponovni združitvi slovenskih ozemelj!)
Nekako blizu sredine rova skozi hrib, je tedanja vojska naletela na razpoko dolomitskega sveta, ki pa ima na mnogih mestih očitne sledi močnih vodnih tokov, ki so izdolbli nekatere prehode. V tej razpoki se začne naš pravi jamarski pohod. Jama sicer po svoji konfiguraciji sodi v nekoliko zahtevnejše - a ni strahu. Ob ustreznem varovanju je varna in jo zmore vsak razgiban planinec. (Naj omenim, da sta dva udeleženca že pospravila 65. obletnico rojstva in brez težav in velikim zadovoljstvom izstopila na drugem koncu.) Jama se vije zelo kačasto, ima nekaj spustov in nato nekaj plezanja, saj nas izhod pripelje ponovno v izkopani tunel, le z druge strani.
Zanimivost jame je tudi ta, da ima dva kroga: prvi je ta, ki smo ga izvedli, znotraj tega pa je še en krog, ki zahteva več »trebušne tehnike« in je bolj za sladokusce. A tudi tega se ni bati, kajti tokratni udeleženci so imeli le vprašanje: kdaj?
Po petih urah smo nekoliko blatni (prav na koncu je rov blaten, to pot še bolj, ker je bilo veliko padavin), prilezli na »svetlo« (bila je že tema) in na naše veselje je planinska koča še obratovala.
Vabim vas - pridružite se nam!
Lep pozdrav,
Frenk Kogovšek (041 740 903)