Vodniški odsek - Galerija

Nenavadno topla jesen je najavljala, da je že skrajni čas za vremensko spremembo in to ravno za konec tedna, ko smo s Planinskim društvom Pošte in Telekoma Ljubljana, v nedeljo 11. oktobra  načrtovali izlet na Ratitovec. Padavine so res prišle, tako da je bilo za to, sicer lahko jesensko turo kar naenkrat manj povpraševanja kot bi pričakovali. Nekaj že prijavljenih je sodelovanje odpovedalo v zadnjem trenutku in na koncu smo ostali le trije pogumni. In za pogum smo bili bogato nagrajeni s kristalno jasnimi razgledi, ki jih doživiš le po dežju.

V ne prav zgodnje jutro po mokri noči, smo se odpeljali skozi Železnike do vasi Prtovč, kjer je običajno izhodišče na ta priljubljen vrh Škofjeloškega hribovja. Od tod na Ratitovec vodita dve poti; mi smo izbrali tisto čez Razor. Sprva po gozdu, po nekoliko blatni stezi vse do prve planine, na kateri se pot razcepi desno proti Kosmatemu vrhu, levo pa proti našemu cilju. Razpotje je urejeno kot nalašč za počitek in tako smo ga izkoristili tudi mi. Nadaljevali smo po strmem pobočju, ki se kmalu prevesi v travnato preprogo, po kateri vodi pot vse do Gladkega vrha (1666 m), najvišjega vrha Ratitovca. Razgledno ploščo smo dosegli v slabi uri in pol, opravili obvezno žigosanje in fotografiranje, kar nekaj časa pa smo strmeli proti Julijskim Alpam s pobeljenim Triglavom na čelu, ki se je kopal v  oprano jasnem in sončnem vremenu.

Rahel veter s severa nas je opominjal, da je na koledarju jesen in da ni dobro predolgo mirovati, zato smo se po grebenu podali še proti 20 minut oddaljenemu in dvanajst metrov višjemu Altemavru (1679 m), na katerem sicer žiga ni, a se ti ponudi razgled na še nekaj zaselkov v tem hribovju. Vrnili smo se vse do travnatih preprog in pred Krekovo kočo tudi pomalicali, na soncu nabrali energijo ter se po sprva serpentinasti kamniti poti, nato po jesensko obarvanem gozdu skozi Poden v dobri uri vrnili na naše izhodišče.

Zadovoljni na cilju smo družno ugotovili, da je bila naša turica ravno prav dolga, saj se je že pričelo oblačiti, doma pa je tudi že čakalo kosilo...

Škoda le, da nas ni bilo nekaj več. Pa drugič!                                                                                                              

Vodnik PZS Roman Tratar