PD Pošte in Telekoma Ljubljana
Sobota, 15.6.2013 120 - letnica Slovenskega planinskega društva in Planinske zveze Slovenije pred
Domom v Kamniški Bistrici! Ko sem podrobneje prebrala program in videla, da gre za tako pomembno obletnico, dileme, če naj grem, ali ne, ni bilo več. A na zbornem mestu v Novi Gorici je bila le peščica avtomobilov, skupaj se nas je dogodka udeležilo le 12. Zaparkiramo pri žičnici pod Veliko planino. Manjša skupina se odpravi plezat, druga naprej po soteski, večina pa gre z žičnico na Veliko planino. Vreme je prekrasno, a nikjer nobenih planincev Telekoma!
Marta Volk takole opisuje njihovo nekajurno pot: "Po gozdni poti in ob potoku Krvavec se pot vije do t.im. Plečnikovega dvorca, to je nekdanje lovske koče kralja Aleksandra. V Spominskem parku naletimo na plošče,
v spomin na preminule planinske gornike in alpiniste, tudi na eno v spomin na Tomaža Humarja. Prestopimo žuboreči potok in pridemo do nenavadne skale imenovane Žagana peč. Prav zanimiv pohod! Ko se vrnemo na prireditveni prostor, je še vedno čas za ogled izvira reke Bistrice in za fotografiranje."
Tisti, ki smo se povzpeli z žičnico na Veliko planino, se pri zgornji postaji, imenovani Šimnovec, najprej priključimo članom PD Novo mesto. Pot nepričakovano vodi strmo navzgor proti Velikemu stanu. Kmalu se
osamosvojimo in raje v miru preberemo kakšno tablo ter se ozremo naokrog.
Pogled na Kamniško Savinjske Alpe je prekrasen, menda takšen prvič letos. Zvemo, da Malo in Veliko planino sestavljajo obširne pašne ravnine s pastirskimi stanovi, številnimi vrtačami, jamami in brezni. Naša skupinica si je za cilj postavila priti do kapelice Marije Snežne, ki je bila zgrajenega že leta 1939 po načrtih arhitekta Plečnika. Bolj kot razpadajočo arhitekturo smo občudovali prekrasno planinsko floro: od prvega regrata, pa zdravilnega ranjaka, raznih sviščev in do tako opevane kamniške murke, ki se po barvi razlikuje od tiste, kakršno smo vajeni - vtis je bil enkraten in fotoaparati so "škljocali" ob vsaki rožici in ob vsakem prizoru.
Za krajši čas postanemo pred "Domžalskim domom", kjer si pogasimo žejo s pivom ter si ogledamo skromno razstavo posvečeno lokalnim izdelovalcem "trničev" in "pisav", s čimer so si tako moški kot ženske krajšali dolge dni na planini, predvsem pa spominu na človeka, arhitekta Vlasta Kopača, ki je izdelal projekt zaščite Velike planine ter določil tipe gradenj počitniških hiš na tem območju, česar se vsi držijo.
Že smo pri leseni kapelici Marije Snežne, ki je obkrožena z ljudmi. Mi pa sev vračamo mimo koč, napajališč , krav in enkratnih vedut. Pri okrepčevalnici "Zeleni rob" se fotografiramo s slikovitim lokalnim planšarjem, ki pa vztraja, ga nazivamo "pastir Andrej". Pot nas vodi proti izhodišču, kjer smo ravno pravočasno pri žičnici za
vožnjo proti dol, celo prezgodaj, tako da si tudi mi ogledamo kočo kralja Aleksandra Karadžorđevića, vendar bi težko rekla, da je to kakršen "dvorec", saj je tik pred razsutjem. Nesvečan vtis popravi svečana poroka, ki se je odvijala na travniku poleg koče. Zakonca z istim priimkom sta si obljubila večno zvestobo. Kar se mene tiče, bi potrebovala pojasnilo, kako se lahko poročita dva z istim priimkom in kako da nas je bilo tako malo na tako pomembni obletnici! Zapisala in osebna mnenja izrazila Marja Kolenc, brez dlake na jeziku